V preteklosti sem večkrat bila skoraj malo zavidna ljudem, ki so bili pred menoj, ki so že preživeli ali naredili neke reči, ki so mene še čakale in so bili od mene uspešnejši na enem ali več področjih..
Mislila sem, da so pred menoj in da jaz capljam za njimi in da jih nikdar ne bom dosegla.
Pred nekaj leti, ko sem hodila po svojem prvem Caminu Frances, sem šele dojela za kaj gre.
Vsi smo bili istočasno na Poti.
Le da smo bili eni na startu, drugi nekje na sredini, tretji na cilju..
Vsak je bil v nekem trenutku na točno določeni točki.
Ta točka se je iz trenutka v trenutek spreminjala.
Dogodki in ljudje, ki so te obkrožali, so se iz trenutka v trenutek spreminjali. Za nikogar ni bilo isto, pa vendar zelo podobno.
Nekdo je Pot in njena darila doživel povsem drugače kot jaz, pa sva bila na istih krajih, v podobnem/istem terminu.
Celo Peter, ko je hodil z menoj, je večino reči doživel povsem drugače kot jaz.
V življenju je isto. Vsi smo na isti poti-od rojstva do smrti.
Doživljamo podobne reči v različnih trenutkih na različne načine.
Nihče ni spredaj, nihče zadaj. Samo na različnih delih Poti smo.
Vsak del Poti ima svoj pomen in svojo vrednost. Ne gre podcenjevati ali poveličevati niti metra, niti koraka na poti.
Srečala sem ljudi, ki so bili 'pred menoj' pa niso vzeli niti osnovnih življenjskih lekcij.
Srečala sem tudi ljudi, ki so veljali za preproste, za katere sem mislila, da sem jaz pred njimi, pa sem osramočena spoznala, da me daleč prekašajo.
Tako je to.
Vsakdo je enako pomemben. Vsaka izkušnja dragocena.
Na cilj ne moreš priti, če ne narediš vseh korakov.
Prav vseh korakov.
So tudi taki, ki pogoljufajo vmes.
Da lagati sebi je najtežje, spoznajo vmes.
Nov 18, 2014