Članek
9.6.2014, Na poti iz Logatca proti Planinskemu polju (slov.Jakobova pot)
Objavljeno Jan 19, 2015

Najlažje je hoditi po ravni cesti, mehki travi, prijetni senci, prijetni gozdni poti brez skal, vzponov, naglih spustov in preskakovanja podrtih dreves. Najtežje je iti po poti polni strmih vzponov, hude vročine, dežja, mrzlih juter, mokrih visokih trav, ozkih grap neprehodnih, poti polnih trnja, kopriv in spolzkih kamnov, blatnih kolovozov..
Ampak, ko to prehodiš, si takšno pot zapomniš z veliko večjo hvaležnostjo in izkušnjo, da si zmogel iti preko vsakega štora, debla, prepreke in težave naprej.
In to spoznanje te zelo opolnomoči. Dobiš občutek notranje moči.
Ravna cesta ti ne da občutka moči, temveč ti da občutek prijetnosti, ki ga potem kmalu pozabiš, kmalu pustiš za seboj.
Ko prehodiš pot z ovirami; je nikoli ne pozabiš in ta te res postavi v sam center samega sebe.
Zato mi ni žal, da hodim, medtem, ko drugi počivajo ali opravljajo druge stvari, ki bi jih lahko tudi jaz, kjer bi mi bilo bolj udobno, varno in mirno.
Tukaj mi ni udobno. Mi je pa varno in mirno. Hvala zanjo.