Članek
Ona/e in jaz
Objavljeno Mar 31, 2015

Zadnje čase pogosto naletim na objave, izjave kako smo ženske druga drugi tekmice, volkulje, ne prijateljice in podpornice.
In kako to ni dobro, ni fajn, se ne sme več dogajati.
Kako gledati na svet, ne da ga opredeliš na dobro in slabo?
Kako povedati, da neko ravnanje ni okej, ne da bi v človeku vzbudil odpor ali občutek ogroženosti?
Če sem imela izkušnjo ženskega zavračanja, sem morda tudi sama zavračala ženske, ne da bi se tega sploh zavedala. In so mi ženske samo pokazale kaj počnem njim. Mogoče ne ravno dotično njim, ampak ženskemu svetu kot takemu.
In ko mi nekdo daje sodbo, da počnem nekaj nesprejemljivega, mi s tem sploh da prostor v katerem lahko to popravim??
Prostor in čas v katerem se lahko pozdravim, da mi tega več ne bo treba početi!?
Jaz sem se vedno počutila zelo, zelo slabo, kadar me je nekdo obsodil in takrat sem vedno reagirala odklonilno, zavračajoče in ne sprejemajoče. Ne sebe, še manj drugih.
Kako bi mi lahko dali vedeti, da se moram spremeniti, brez da me prizadenejo?
Kako mi pokazali, da se mi v bistvu ni treba spreminjati, da se moram le sprejeti!?
Kako mi pokazali, kaj ljubezen do sebe sploh je?
Meni tega nihče ni znal storiti. Nobena ženska.
Slišala sem pa mnogo fraz, katere sem potem tudi jaz govorila drugim..

Če sem POPOLNOMA PREPRIČAN, da smo (ženske in moški) zaradi močno pretirane emancipacije mnogih žensk, filanja ženskih glav z "protimoškostjo" in še marsičem, POPOLNOMA zavozili odnose med spoloma, sem pa, zloben kot sem, skoraj navdušen, da ste tudi ženske same skregane med seboj. Po sistemu: naši/njihovi, levi/desni, rdeči/črni, Olimpija/Maribor... Očitno je razdiralcem Slovencev to v veliki meri uspelo. In kaj jim je uspelo, boste vprašali? POPOLNOMA razdeliti Slovence. Na vseh poljih, kjer je to sploh možno... Bravo.

Samosvoja... meni se je to dogajalo do zdaj. Zdaj pa enostavno ne nadaljujemo debate, če pride mimo kakšna taka in si pač najde drug vir energije.