Eduard Mörike  (1804 -1875)                                                      

OGNJENI JEZDEC       

prevedla: Tamara Laganin Kranjec (prvi prevod)                                            

Vidiš skozi okno tam                                                  

rdeča čepica spet sine?                                             

Kar grozljiva zdi se nam,                                             

dvigne se, nato izgine.                                    

In tedaj je zavrvelo                                                     

tam pri mostu, prek poljá!                                         

Čuj! Že bije plat zvoná!                                              

Za goró,                                                                    

za goró                                                                     

v mlinu se je vnelo!                                                    

Glej, ognjeni jezdec pal                                              

skozi duri je nevarno,                                                

jaše mršavo žival,                                                      

kakor lestev bi požarno!                                             

Vse povprek! Skoz' dim zdaj smelo                           

proti cilju se podi!                                                      

Onkraj kar naprej doni:                                             

         Za goró,                                                                                

         za goró                                                                                 

v mlinu se je vnelo!                                                    

Petelin rdeči pa                                                          

že od daleč mu zaudarja,                                           

s svetlim križcem iz lesa                                             

žar pregrešno nagovarja –                                         

joj! Z ostrešja na debelo                                            

vražje se sovrag reži.                                                 

Bog naj duši oprosti!                                                  

            Za goró,                                                                    

            za goró                                                                     

v mlinu je besnelo!                                                    

A ne mine ura še,                                                       

mlin so le še razvaline;                                    

drzni jezdec pa kdo ve                                              

kam za vekomaj izgine.                                             

Ljudstvo je vsevprek hitelo                                         

slednji se pred grozo skril,                                         

tudi zvon je odzvonil;                                     

            za goró,                                                                    

            za goró                                                                     

              žar!                                                                           

Mlinar pa čez čas dobi                                   

čepico, s kostjo suhljato –                                         

ta na kletni zid sloni,                                                  

jezdi kljuse tam koščato.                                            

V grobu svojem jezdiš smelo,                         

jezdec, mar te nič ni strah!                                         

Ššš, je že razpadel v prah.                                          

            Mir s teboj,                                                                

            mir s teboj,                                                                

v mlinu pod pepelom!                                    

Eduard Mörike                                                                

FEUERREITER

Sehet ihr am Fensterlein

Dort die rote Mütze wieder?

Nicht geheuer muß es sein.

Denn er geht schon auf und nieder.

Und auf einmal welch gewühle

Bei der Brücke, nach dem Feld!

Horch! Das Feuerglöcklein gellt

Hinterm Berg,

Hinterm Berg,

Brennt es in der Mühle!

Schau! da sprengt er wütend schier

Durch das Tor, der Feuerreiter,

Auf dem rippendürren Tier,

Als auf einer Feuerleiter!

Querfeldein! Durch Qualm und Schwüle

Rennt er schon, und ist am Ort!

Drüben schallt es fort und fort:

Hinterm Berg,

Hinterm Berg,

Brennt es in der Mühle!

Der so oft den roten Hahn

Meilenweit von fern gerochen,

Mit des heil'gen Kreuzes Span

Freventlich die Glut besprochen -

Weh! dir grinst vom Dachgestühle

Dort der Feind im Höllenschein.

Gnade Gott der Seele dein!

            Hinterm Berg,

            Hinterm Berg

Rast er in der Mühle!

Keine Stunde hielt es an,

Bis die Mühle borst in Trümmer;

Doch den kecken Reitersmann

Sah man von der Stund an nimmer.

Volk und Wagen im Gewühle

Kehren heim von all dem Graus;

Auch das Glöcklein klinget aus:

            Hinterm Berg,

            Hinterm Berg

Brennt's!

Nach der Zeit ein Müller fand

Ein Gerippe samt der Mützen,

Aufrecht an der Kellerwand

Auf der beinern' Mähre sitzen:

Feuerreiter, wie so kühle

Reitest du in deinem Grab!

Husch! Da fällt's in Asche ab.

          Ruhe wohl,

            Ruhe wohl,

Drunten in der Mühle!