PESMI O MAVRICI
Tamara Laganin Kranjec
ČE VIDIŠ MAVRICO
ČE VIDIŠ MAVRICO,
ME BRŽ POKLIČI,
ZAUPAJ MI, ČE PRIDE,
ČE VIDIŠ MAVRICO,
POVEJ PRI PRIČI,
DA KRHKA MI NE UIDE.
ČE VIDIŠ MAVRICO
IN VEM, DA JO VIDIŠ,
KER VIDIM JO TUDI JAZ.
ČE VIDIŠ MAVRICO,
JO OBČUDUJVA
DRUŽNO TISTI ČAS.
ČE VIDIŠ MAVRICO,
POVEJ MI VEDNO,
DA JO VIDIŠ TUDI TI,
ČE MI POVEŠ,
BO ŠE VEČJA ŽARELA
ZATE IN ZAME VSE DNI.
***
SKLANJATEV
MAVRICA STA DEŽ IN SONCE,
MAVRICE NI V NAŠE KONCE,
MAVRICI POBARVAŠ LOK,
MAVRICO POSLAL JE BOG,
OB MAVRICI ZAKLAD TE ČAKA,
Z MAVRICO GREŠ DO OBLAKA.
***
ROŽNA JE KOŽNA,
RDEČA ŽAREČA,
RUMENA SLEPEČA,
ZELENA PRERODI TE,
MODRA POGLOBI TE,
V VIJOLIČNI STA LUČ IN NOČ,
OJ, MAVRICA, TI SKRIVNA MOČ.
***
V BELIH PLANJAVAH,
V MODRIH VIŠAVAH,
V SINJIH DALJAVAH,
MOST SE JE STKAL.
V SRCU GA NOSIM,
V PESMIH GA TROSIM,
V SEBI GA PROSIM,
DA BI OSTAL.
V SINJI VIŠINI,
DALJNI MODRINI,
MOST SE RAZBLINI,
ŽAL MI JE, ŽAL.
***
V SIVIH BISERIH NEBA
LEP TUNEL SE STKAL JE,
V ŽARKIH SONCA ZASIJAL,
SE SPUSTIL DO TAL JE.
TEME NIMA TA TUNEL,
SONCE VANJ POBLISNE,
TA TUNEL JE AKVAREL,
KI V NEBO SE VTISNE.
PELJI ME V TA AKVAREL,
V SONČEVI MOKROTI,
PELJI SKOZI TA TUNEL,
PO NEBESNI POTI.
PELJI ME V TA AKVAREL,
SONCE VANJ POBLISNE,
PELJI SKOZI TA TUNEL,
DA V SRCE SE VTISNE.
***
POGLEJ, STRELA,
SE DEŽ DELA,
TEDAJ UDARI,
O BOGVARI!
NA VSE KONCE
Z NEBA LIJE,
A GLEJ, SONCE,
ŽE SPET SIJE.
PET BARV ZLITI
SE V MOST SKUŠA,
SE V NJEM SKRITI
SVETÁ DUŠA.
***
VIHAR BESNI,
NA VSE STRANI,
GROM TREŠČI KAKOR ŠTIRJE,
NEBO PREBIJE,
DEŽ SE ULIJE,
VSEPOVSOD NEMIR JE.
KO IZPRAZNI VSAK
SE ČRN OBLAK,
KONČAN NEVIHTE DIR JE,
ŠE ZABOBNI
IN ODHRUMI,
PO VSEH VIŠAVAH MIR JE.
ZA MRAČNO PLAN
KAKOR IZ SANJ
ŽE SONCE NOV IZVIR JE.
MED KAPLJE MEČE
ŽARKE SREČE
V MAVRIČNO PREMIRJE.
***
VZHOD IN ZAHOD –
RAZPNEM SE KOT LOK,
OBJEMAM, OJ
ZEMLJA TE, MATI,
VZHOD IN ZAHOD –
DOTIKAM SE TAL,
DA BI JIH MOGLA
ZMEHČATI.
VZHOD IN ZAHOD –
POVSOD SEM DOMA,
V SONCU IN
DEŽJU PREBIVAM,
VZHOD IN ZAHOD –
JU VEŽEM Z NEBA,
V MAVRIČNI LOK
SE PRELIVAM.
VZHOD IN ZAHOD –
POIŠČI BOGASTVO,
TAM, KJER VSAK LOK
SE KONČA,
VZHOD IN ZAHOD -
V SKRINJI JE BRATSTVO,
VMES PA MOSTIČ -
DO SRCA.
***
JE EN SAM LOK,
JE EN MOSTIČ,
V NEBA OBOK,
JE VSE IN NIČ.
JE VSE OBARVANO NEBO
IN NIČ, KO SE RAZPÚSTIL BO.
JE EN SAM LOK,
V NEBA OBOK,
JE VSE IN NIČ,
JE EN MOSTIČ.
POD TA MOSTIČ
NAJ BI PODALI
VSI MAJHNI SE IN TISTI,
KI KOT OTROCI SO OSTALI
V SVOJI DUŠI ČISTI.
POD TEM MOSTIČEM
NAJ HODILI
BI SKUPAJ KAKOR BRATI,
KI ZMOREJO DRUG DRUGEMU
SPOŠTLJIVOST DAROVATI.
POD TEM MOSTIČEM
V ENEM NIZU
KAKOR NA OZKI BRVI,
NAJ BI PRIŠLI SI BLIZU
KOT SESTRE IN BRATJE V KRVI.
JE EN SAM LOK,
JE EN MOSTIČ,
V NEBA OBOK,
JE VSE IN NIČ.
JE VSE OBARVANO NEBO
IN NIČ, KO SE RAZPÚSTIL BO.
JE EN SAM LOK,
V NEBA OBOK,
JE VSE IN NIČ,
JE EN MOSTIČ.
***
TVOJE SO BELE PLANJAVE,
TVOJE NEBESNE VIŠAVE,
TVOJE SO KAPLJE DEŽEVNE,
BARVE BOGATE IN REVNE.
TVOJI NEBA SO DOTIKI,
TVOJI CERKVENI ZVONIKI,
TVOJE, KAR KVIŠKU KIPI,
ŠE NEBOTIČNIKI VSI.
TVOJI V NEBESNI TEJ BARKI
ZLATI SO SONČEVI ŽARKI,
TVOJE JE VSE, KAR JE ENO,
V MAVRIČNI LOK VGRAJENO.
VETER JE TVOJ, KI TE NIHA
IN TE NA KONCU RAZPIHA,
NOSI V NEZNANO TE PIŠ,
KJER SE MORDA SPET RODIŠ.
***
DUŠA JE VČASIH VSA SIVA,
KAKOR DEŽEVNI OBOK,
V NJEJ ŽAR SVETLOBE SE SKRIVA,
SKRIVA SE MAVRIČNI LOK.
A IZ NEBESNE KOTANJE
SONCE SE DEŽJU SMEHLJA,
SREDI POLJANE BREZDANJE
MAVRICA SE LESKETA.
KADAR PRETEMNO JE V SRCU,
VČASIH V NEBO SE OZRI,
TJA VEDNO ZNOVA PRIŠLA BO
KAKOR VSTAJENJE LUČI.
***
OJ MAVRICA, OKO NEBA
SI SKRILA V NAROČJE,
LAHKO SE VZPNEŠ NA VRH SVETA,
V TEBI BLAGA MOČ JE.
OJ MAVRICA, KIPEČA TI
NEBO TI SPI NA RAMI,
V SEBI HREPENEČA SI
IN V TEBI BOG JE Z NAMI.
OJ MAVRICA, NEBA PRELÉST,
KI V SEBI BARVE DVIGA,
ČLOVEKU NOSIŠ SREČNO VEST,
DA BOG NE ZAPUSTI GA.
***
V DEŽ, VIHAR,
GLEJ BLISKOV ŽAR,
V GRMENJU VETER TROBI,
ZAŠKROBOTA,
RAZMOČI TLA,
TAKO, KOT SE SPODOBI.
SKOZI POTOP
SE ŽARKOV SNOP
V KAPLJICE OZIRA,
ŽARI, BLEŠČI,
VSE RAZSVETLI,
NEBESNI SVOD ODPIRA.
NEVIDNA DLAN
V NEBESNO PLAN
PO TEJ NEVIHTI GROBI
NATKALA BO
ŠE MAVRICO,
TAKO, KOT SE SPODOBI.
***
PO ZEMLJI DROBIM,
NESKONČNO HITIM,
PO SREČNIH IN ŽALOSTNIH PÒTIH,
NA ZEMLJI Z NEBA
KOT PISMO BOGA
ME MAVRICA VČASIH ZAMOTI.
TO PISMO JE BOG
V BARVASTI LOK
NAPEL ČEZ NESKONČNO MODRINO,
Z OBLJUBO, DA Z NJO
NEKOČ ČEZ NEBO
SE VRNEM SPET V PRADOMOVINO.
***
DEŽJA JOK,
SONCA ŽAR,
BARVNI KROG,
KAKŠEN DAR!
O, MOJ BOG,
V NJEM JE UP,
SLAVOLOK
ZAOBLJUB.
BARVNI LOK
PRAVIŠIN,
O, MOJ BOG,
IZ DAVNIN!
***
POGLEJ MOSTIČ, KI DREMA VRH NEBA,
VISI KAKOR OBLJUBA NEMA VRH NEBA.
RAZKOŠNE BARVE V MIRU PREROJENJA
IZ SONCA IN DEŽJA ZAJEMA VRH NEBA.
TOLAŽBO V SEBI NOSI STARODAVNO,
KI JO PO NOETU POVZEMA VRH NEBA.
ČLOVEKA, KI SE V STISKI K NJEJ OZIRA,
Z NOVOROJENIM UPANJEM PREŽEMA VRH NEBA.
NENADNO RAZGRADI SE IN OSUJE,
V MINEVANJU POJEMA VRH NEBA.
***
O, BREZBOŽNO UMORJENI, KI DRUGIM SO UMRLI,
PRED OBALO UTOPLJENI, KI DRUGIM SO UMRLI.
VSI MOJI SO IN TVOJI, ČEPRAV JIH NE POZNAVA,
KAJTI NJEGOVI SO IN NJENI, KI DRUGIM SO UMRLI.
PO MAVRICI SO SE SPUSTILI, Z NJO ODHAJAJO,
V SVETLOBI PREROJENI, KI DRUGIM SO UMRLI.
S HERODOVSKO SLEPOTO SO ZAZNAMOVANI,
NAJINI OTROCI NEBOGLJENI, KI DRUGIM SO UMRLI.
V OBJOKANO SRCE PRIŽIGAM LUČ, NAJ PRIDE MAVRICA,
DA BODO SPET PO NJEJ ROJENI, KI DRUGIM SO UMRLI.
NAJ PRIDE MAVRICA V SRCE, DA SE PO NJEJ SPUSTIJO
NAJINI OTROCI NEROJENI, KI DRUGIM SO UMRLI.
***
KO SONČNI JE ŽAR
UTIŠAL VIHAR,
NASTALA JE MAVRIČNA SLIKA.
JE DALEČ OD ROK,
JE DALEČ OD NOG,
IN VENDAR SE ZEMLJE DOTIKA.
NA ZEMLJI SEM JAZ,
NA MAVRIČNI KRAS
V DALJAVE NE MOREM SE VZPETI.
DA MOGLA BI KDAJ
PO MAVRICI V RAJ,
BI MORALA NAJPREJ UMRETI.
***
May 05, 2017