In ustvarjajo si nove in nove "štorije", med katerimi je najnovejša tista o rojstvu osamosvojitve v "kočevskih gozdovih".

Piše: Boštjan M. Turk*

Dogajanje v Sloveniji vse bolj razkriva oblastni vzorec, ki po svoji zaprtosti in aroganci spominja na reflekse nekdanjih totalitarnih sistemov. Kot izraz takšnega odnosa do ljudi je mogoče razumeti tudi že ponarodelo izjavo predsednika vlade v finalu referendumske kampanje, ko je dejal: "Tisti, ki imajo to smolo, da so njihovi starši še živi (in nepokretni)." Takšna besedna grobost oblasti razgalja, kako daleč smo se oddaljili od standardov jedrnih držav Evropske unije.

Po mnenju mnogih se je današnja oblast na vrh pririnila prav na valu politične klime, ki v Sloveniji v različnih oblikah vztraja že od aprila 1941. Zato se upravičeno zdi, kot da del družbe še vedno živi v miselnih vzorcih, ki omogočajo, da se znova odpira prostor za orwellovsko prepisovanje zgodovine in ustvarjanje lažnih mitov o izvoru slovenske državnosti. Neskončno jih namreč moti nova država: nikoli je niso sprejeli, ker je pomenila njihovo zanikanje.

Dejstvo je, da so strukture iz predosamosvojitvenega obdobja ponovno prevzele ključne vzvode oblasti. Slovenijo znova usmerja ista miselna in politična matrica, ki je dominirala tudi pred padcem berlinskega zidu - stara elita iz komunističnih časov, pač generacijsko pomlajena. Temu krogu je danes najpomembneje predvsem to, da v zgodovini ohrani svojo vlogo, pri čemer se poslužuje predvsem izkrivljanja resnice in reinterpretacij preteklosti. Ne uničujejo nam samo prihodnosti, demontirati želijo tudi temelj, na katerem počivajo zgodovinska zavest in največji dogodki iz naše nedavne preteklosti. Kakšna aroganca!

Da bi ti ljudje tako prikrili, kako samostojna Slovenija nikoli ni bila njihova iskrena opcija, si v zadnjem času prizadevajo iznajti "kvadraturo kroga" - to je, kako naj bi bili partija (in njena Jugoslavija) "kompatibilni" z današnjo slovensko državo. In socializem, kot njena podstat, bi naj bilo nekaj, česar bi si morali želeti tudi danes. V ta namen si ustvarjajo nove in nove "štorije", med katerimi je najnovejša tista o rojstvu osamosvojitve v "kočevskih gozdovih". Tam, kjer se je za Slovence sploh rodilo prekletstvo titoističnega socializma po imenu Jugoslavija.

V takšni luči je tako razumeti naslednji, še in še protisloven citat: "Leta 1991 je bila Slovenija zaradi vizije, ki je nastala v kočevskih gozdovih, izgrajena država. Osamosvojitev ni bila začetek, temveč konec poti, ki se je začela med vojno." (vir) V tej povedi je več nesmislov, kot je stavkov. "Socialistična vizija", ki je nastala v "kočevskih gozdovih", je namreč v samem začetku pomenila ukinitev najmočnejšega orodja državne suverenosti, to je vojske. Boris Kidrič je prišel do Josipa Vidmarja (takoj po "osvoboditvi") in mu v solzah potarnal, da so v Beogradu slovenske enote razformirali in smo Slovenci ostali brez oboroženih mož. Z Vidmarjem in Kidričem ali brez, to je bilo pač dejstvo.

A to dejstvo najbolje demantirajo prav - kočevski gozdovi sami. Tam je nastala na primer dolomitska izjava, ki ni pomenila samo konca "pluralizma" OF, temveč je označila prav zaton slednje, vsaj kolikor je to zadevalo njeno slovensko individualnost. Edvard Kocbek je prispeval pričevanje o tem, kako protislovenski značaj je pravzaprav imela NOB. Drugače tudi ni moglo biti, kajti ključne odločitve so se sprejemale "na ravni federacije", ki je bila kakršnikoli avtonomiji katerekoli partijske organizacije - ali njene transmisije: OF - docela nenaklonjena. Besedilo, ki ga boste prebrali, je eno najpomembnejših pričevanj, ki govorijo o izvoru slovenske države, pač v kontekstih laži, ki se nad to temo razraščajo vsako leto bolj. Tako: "Slovenska partija ni bila suvereno telo niti v formalnem organizacijskem smislu niti po svoji moralni zavesti, saj je bilo njeno vodstvo odgovorno središču zunaj sebe in zunaj slovenske suverenosti, ki jo je tedaj predstavljala Osvobodilna fronta. Partija je bila nekaj časa nejasno podvržena dvema vrhovnima oblastema, Osvobodilni fronti in Vrhovnemu štabu oziroma centralnemu komiteju jugoslovanske partije. Razvoj dogodkov je pokazal, da slovenska partija prvenstveno ni bila zavezana slovenski suverenosti." (Edvard Kocbek, Odgovori, str. 132, citirano po: Andrej Inkret, In stoletje bo zardelo, str. 193.)

Iz tega sledi, da je bilo že formalno nelogično, da bi bila slovenska partija - ta, ki naj bi po Repetovem mnenju v pragozdu Kočevskega Roga začela postavljanje temeljev slovenske državnosti - nosilka kakršnekoli avtonomne pobude, sploh pa takšne, ki bi zadevala nacionalno suverenost. V bistvu sta bila tako KPS kot OF nekakšna papirnata tigra, ne s stališča Slovenije, pač pa glede na partijsko matico na zvezni, še bolje na moskovski, internacionalni ravni.

To še posebno pokaže nadaljevanje citata: "Ko se je izkazalo, da v bivšem jugoslovanskem prostoru ostaja slovenska Osvobodilna fronta izjema, zato pa tudi manjšinski pojav, je njen pomen v očeh jugoslovanske partije nujno padel, jugoslovanski komunisti so jo začeli pojmovati kot nekakšno stranpot, slovenski komunisti pa kot svojo krivdo in breme. V jedru jugoslovanskega prostora je namreč prevladalo tradicionalno nepolitično vstajništvo. In ker je v tem jedru delovalo prav osrednje partijsko vodstvo, je prav njegovo dogajanje zadobilo značaj pravega vzorca, tako da so mu disciplinsko podlegli tudi slovenski komunisti. Slovenska partija se je torej s tem, da se je obrnila zoper koalicijski značaj OF, dejansko obrnila zoper njo kot nosilko slovenske suverenosti (podčrtal Boštjan M. Turk), to pa je mogla storiti samo z masivno podporo jugoslovanskega zaledja." (Prav tam).

Stvari, ki jih Kocbek tukaj razkriva, so ključne pomembnosti za razumevanje procesov slovenskega osamosvajanja in naše državne suverenosti. Gre za eno najpomembnejših pričevanj prav zato, ker je bil Edvard Kocbek v samem vrhu slovenskega političnega dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej. Ta zapis je zato neprecenljiv zgodovinski dokument, saj prihaja izpod peresa očividca in soustvarjalca tedanjih razmer. Podobno težo ima, kot je zapis v Spominih Mihe Marinka, kjer slednji pove, da OF sploh ni bila ustanovljena.

Kocbek sicer razmišlja o vlogi Osvobodilne fronte, ki jo je videl kot poseben, koalicijski in vseslovenski projekt, usmerjen ne le v osvoboditev izpod okupacije, temveč tudi v duhovno in politično samobitnost slovenskega naroda. Še in še naivno. Toda njegova prostodušnost nikakor ne zmanjšuje teže njegove izjave. Ravno nasprotno - njena vsebinska in formalna vrednost je v tem, da prihaja iz notranjosti sistema, iz srca partizanskega in političnega vrha. Zato z veliko težo razkriva resnico, ki je bila (in je še) zamolčana: da je bila partija od samega začetka nasprotnik slovenske suverenosti.

Tistim, ki si prizadevajo za neokrnjeno slovensko zgodovino, Kocbekov zapis potrjuje - kar so v resnici že dolgo vedeli - namreč, da osamosvojitev Slovenije ni bila nikoli sad partijske politike, temveč naravni zgodovinski vzgib slovenskega naroda, ki se začne s "krstom", to je z vstopom v zahodno civilizacijo, svojo priložnost pa dobi ob "dopolnitvi" časov, ob razpadu socialističnih imperijev (SFRJ, SZ). A mediji in pretežne akademske sfere še vedno ustvarjajo lažno podobo, da je osamosvojitev povezana z NOB. Nasprotno, eno in drugo sta nezdružljiva pojma, kot sta ogenj in voda.

Navedeno pričevanje je tako eden najpomembnejši dokumentov, ki govorijo za slovensko državo. Sami ga ocenjujemo tudi kot Kocbekov najtehtnejši prispevek k slovenski zgodovini, četudi se v trenutku, ko je ta podatek zapisal, ni mogel zavedati, kako usodna bo njegova narava. Slovenska suverenost in samostojnost sta bili namreč še daleč. Zato pa smo lahko toliko bolj srečni mi, ker nam je veliki pesnik v naravnost obupnem času dal v roke neverjeten dokaz, od kod dejansko izvira slovenska država in kdo ji je najprej najbolj nasprotoval. Še taka aroganca, nadutost in laž namreč obmolknejo pred sodbo zgodovine.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.