Kako preživeti? Ubiti bolečino, dvom, strah?

Pritisni na gumb.

Spusti podobo slik in misli nekoga drugega. Nekih tujih ljudi. Pusti se potegniti v domišljijo. Saj, kaj je v resnici resnični svet? Kje je? Tam zunaj ali tukaj notri? In kaj sploh svet je? Skupek slik in čustev? Ali trdna predmetnost, ki se je lahko dotakneš?

Pogoltni tablet, prašek, spij eliksir.

Naredi si ga takšnega, kot je najbolj prijeten. Izpusti spuste, vzemi vzpone. Ali je svet kot iskra? Svetal, vroč in bleščeč dokler traja, ko mine, pa kot ohlajena, mrtva zvezda? Košček oglja v univerzalni neskončnosti?

Noge postavi trdno na tla in hodi.

Hodi, hodi, premikaj se, nikdar se ne ustavljaj. Bori se in odrivaj, ne glede na ceno. Svet je to kar si v tem trenutku. To, kar je misel. To, kar je slika. In če se uspeš ohraniti v gibanju, je toliko časa, dokler ne padeš na tla. Dokler tli božanska iskra, dokler ti trma, zagriženost, vztrajnost in norost dajejo zagona.

Kdo ti ga daje, ko se iztrošiš?

Zgradi se.

Sezidaj se kot hišo. Začni pri temeljih. Najprej pometi nesnago s tal, potem pa jih naredi močne in trdne. Vse kar delaš je zastonj. In nihče razen tebe, ti ne bo poplačal ali pel hvale. Poplačaj si sam. In verjemi v lastno laž, da boš tokrat svoj svet dobro zastavil.

Resnica je za romantično dušo hladna. Perfekcionist, kot si, se ne moreš sprijazniti s tem, da je svet le iluzija ter da na tem svetu pač nekaj moraš početi. Zato namreč vsa ta vprašanja in vse te muke. Preostane ti le to, da zgolj bivaš, od česar bi gotovo slej ko prej kar umrl.

Zato je nesmisel v smislu vedno smiseln. Kakor smrt, ki je vedno del življenja in bolečina, ki je vedno del ekstaze. Ljudje, ki so srečni brez nje, so nesrečno srečni.

Uvid brez slepote je le iluzija, kot je iluzija svet v brezsvetju, ali prava pot na razpotju.

Si kar si. Tudi to je laž. Si vse in nisi nič. Vse in nič je mogoče. Oboje hkrati.

Zato živi. Dokler dihaš živiš. Ali res? Kdo živi namesto tebe, ko spiš? Kaj diha namesto tebe v oblaku nezavednosti? Kaj postaneš po tem, ko si pritisnil na gumb, pogoltnil tablet, med tem, ko se premikaš proti cilju, ki ga ni?

Nekaj neslišno-nevidnega. Skritega. Nekaj kar samo v trenutkih pride na dan. Kar se drsti in prihaja na površje. Spusti to na plano. Spusti in ne pozabi. Napiši, naslikaj, posnemaj. Namreč, če spregledaš, če pozabiš, če pustiš, da izzveni....

Potem je iskanje bistva in smisla zaman.

“Like all dreamers I confuse disenchantment with truth.”