"Ljubosumnost je eno od najbolj negativnih čustev. Tako pravijo psihologi. Ker ljubosumja, žal, ne moremo skuriti v termoelektrarni, se mu je zato najbolj izogibati. Premagujemo pa ga lahko samo z razumom."

Piše: Tino Mamić

Če bi "fušija gorejla", kot bi rekli pri nas, prevedli pa v "nevoščljivost gorela", bi lahko nehali razmišljati o drugem bloku nuklearke. Z navadno termoelektrarno na fušijo bi namreč dobili več kot z nuklearno fuzijo.

V zadnjih dneh, ko je moja domovina dobila še eno, tiskano Domovino, se je to še posebej izkazalo. Domovina, ki je izšla najprej kot brezplačnik na časopisnem papirju, 27. maja 2021 pa kot tednik, revija na 68 straneh, je pri večini novinarjev in urednikov povzročila dvoje. Bodisi ignoranco bodisi napad. Na prste obeh rok bi namreč zmogel našteti članke o izidu novega tednika, ki so bili suhoparni oziroma objektivni. Isto velja za novinarske kolege, posebno urednike, ki se raje pregriznili, kot da bi na uredništvo vljudno in formalno poslali čestitko.

To je precej nenavadno, ker živimo v času, ko tiskani mediji propadajo ali se krčijo. Posebno politični. Vse več novinarjev je brez službe, novinarske plače pa se realno nižajo. V takšnih razmerah bi bil pojav novega, tiskanega (sic!) medija menda nekaj koristnega za novinarski ceh, mar ne? Če bo uspel, bo namreč odprl nekaj novinarskih delovnih mest.

Podobna ignoranca oziroma nevoščljivost se opazi pri novem mediju N1, ki sicer še ni začel javno delovati. Povsem vseeno je, kaj si mislim ali kaj predvidevam glede njihove uredniške politike. V trenutku, ko medij nastane, se, pa ne samo zaradi bontona, ampak tudi zaradi ustavno zagotovljene svobode govora, novemu faktorju zaželi srečo. Po sto dneh pa se šele začne kritizirati, če mislimo, da je to potrebno. A pri nas teh sto dni še vlada nima, čeprav gre za uveljavljeno pravilo.

Slovenska ustava poleg medijske svobode omenja tudi tržno. Slovenija ima zato svobodno tržno gospodarstvo. V tem edinem dobrem in edinem uspešnem gospodarskem sistemu na našem planetu je osnovno pravilo konkurenca. Zato je pojav novega podjetja nekaj povsem običajnega in celo zaželenega. Kdor tega ne ve, mu je treba reči: Dobro jutro. Zbudili ste se v demokratični državi s tržnim gospodarstvom.

Spominjam se, ko sem ustanovil prvo podjetje za izdelovanje družinskih dreves v državi. Precej sramežljivo, saj sem to najprej počel kot popoldansko obrt pred več kot dvajsetimi leti. Nekaj let za mano se je pojavila konkurenca. Z moje spletne strani so marsikaj pobrali, tudi prepisali. Tudi idejo trženja so mi vzeli. A vendar sem jim napisal čestitko ob nastanku. Roko na srce, tudi moje ideje niso povsem moje. Idejo za firmo, ki raziskuje rodovnike, sem namreč dobil tudi jaz. To mi je predlagal Američan, ki me je naključno najel kot turističnega vodnika za spremstvo po arhivih. Nekaj idej, kako tržiti, pa sem v mesecih po nastanku podjetja dobil pri tujih raziskovalcih. Zato pač ne morem biti jezen na konkurenco. Ravno nasprotno. Konkurenco moram vzeti resno in svojo ponudbo izboljšati. Pri svoji firmi sem ravno zaradi nekaj konkurenčnih firm, ki so se pojavile za mano, izboljšal svojo ponudbo. Moj cilj je namreč ne le to, da je stranka zadovoljna, ampak tudi, da sem boljši od konkurence.

Rezultat: moje stranke so danes bolj zadovoljne z mojo storitvijo kot pred 20 leti. Zato sem konkurenci lahko celo hvaležen.

Vrnimo se k Domovini. Ko smo v javnost po dveh mesecih trdega dela dali prve informacije o izidu novega tednika, nismo omenjali nobenega drugega medija. Tednik namreč nima nobene neposredne konkurence. Podobno kot portal Domovina.je, kjer se da že danes videti uredniško politiko, ki se bo nadaljevala tudi v tedniku.

Prvi negativni odmev na izid tednika Domovina je objavil Reporter. Že pred izidom brezplačnika Domovina v 585.000 izvodih, ki je sicer, škandalozno, prišel na nekaj tisoč naslovov manj, kot je bilo dogovorjeno in bo tudi plačano, so objavili, da jih Domovina ne bo uničila. In so nas povezali, brez dokazov, z eno politično stranko, ki da si želi smrti Reporterja. Absurdno in zlonamerno.

Človeka to tudi malce prizadene, priznam, saj sem bil več let naročnik na dve številki Reporterja, ker sem jim hotel tako z drobnim prispevkom pomagati pri razbijanju medijske prevlade starih medijev.

Da Domovina ni konkurenca Reporterju, je danes že vsem jasno, saj je prva številka že izšla. Uredniška politika je povsem različna. Tudi novinarski pristop do izražanja stališč je precej drugačen. Kot odgovorni urednik Domovine lahko tudi javno zatrdim, da nočem ustvarjati tednika, ki bi imel takšno uredniško politiko, kot jo ima danes Reporter. Ne, nikakor ne.

Je pa res, da nekateri Domovino vidijo podobno Reporterju iz časa, ko je nastal. To je bilo takrat, ko je Delo najprej prevzelo tednik Mag, potem pa spremenilo njihovo uredniško politiko. Iz desnosredinske revije so najprej naredili nekakšen kombinat najrazličnejših sestavkov, ki so si bili med seboj v nasprotju, potem pa ga preusmerili trdno na levo. Branost je seveda padla in že nekaj mesecev po spremembi uredniške politike so tednik ukinili. Pogumni ustvarjalci Maga pa se niso dali in so ob podpori ljudstva in kapitala skorajda čez noč ustvarili nov tednik Reporter. To odločitev smo mnogi bralci pozdravili in jo podprli tudi z naročanjem revije še za svoje starše in prijatelje. Takratna uredniška politika Reporterja je v marsičem podobna sedanji Domovini. A to ni konkurenca, to je zgodovina.

Ob rojstnem dnevu Reporterja jim želim, da bi stali in obstali. Še na mnoga leta! Ne morejo pa ustvarjalci Reporterja biti jezni, če bralci, ki so, kot sami pravijo, razočarani zaradi sprememb uredniške politike ta tednik nehali brati, začeli brati Domovino.

Ljubosumnost je eno od najbolj negativnih čustev. Tako pravijo psihologi. Ker ljubosumja, žal, ne moremo skuriti v termoelektrarni, se mu je zato najbolj izogibati. Premagujemo pa ga lahko samo z razumom.

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.