Verjetno je le malokdo, tudi zaradi skromnega dosega časnika Delo, minuli četrtek (30. oktobra) - tik pred dnevom reformacije in 1. novembrom - prebral intervju z Nikom Tošem, ki ga izpraševalec Janez Markeš imenuje za "pionirja raziskovanja slovenskega javnega mnenja". Nenazadnje, tudi odmevov ni bilo nobenih. Toda tisti redki, ki smo ga in sceno tudi sicer odlično poznamo, smo seveda še kako razumeli edina sporočila te objave.

Šlo je skrbno načrtovano operacijo. Zato je bil za vodenje intervjuja, za vsak slučaj zavitega v kopico intelektualnega frazarjenja, izbran/določen Markeš, pri predstavitvi Toša pa se ni smelo omeniti ključnega dejstva, da gre za dolgoletnega tesnega sodelavca Milana Kučana, pravzaprav še edinega, ki mu je, po smrti Zdenka Roterja, tudi ostal. Mimogrede, zato naj bi bil Toš tudi edini na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, ki je po upokojitvi na FDV lahko zadržal (svojo) pisarno. Bistvo in edini smisel intervjuja je bilo Kučanovo sporočilo, koga in kaj Kučan podpira pred prihajajočimi parlamentarnimi volitvami. No, vsaj trenutno, pri čemer si je Kučan, ki slovi tudi po tem, da zna na koncu vedno skočiti na pravi vlak (primer osamosvojitve, ki ni bila njegova intimna opcija), pridržal nekoliko rezerve, sicer bi intervju dal sam, zdaj pa lahko vedno reče, saj to so bile Toševe besede, ne moje.

Tako Niko Toš med intervjujem za Delo, 30. oktobra.

In kaj - povedano drugače - pravzaprav direktno in brez posebnega branja med vrsticami sporoča oziroma naroča Kučan, prek Toša, poleg tega, da stavi na Goloba in sedanjo vladno koalicijo oziroma samodaniJanša:

- Robertu Golobu (in Tini Gaber Golob) se dovoljuje proračunsko financiranje njegovega življenjskega sloga, obvladovanje državne energetike in črpanje denarja iz teh virov. Kar je tudi sicer Golobov osebni in edini pravi interes.

- Zoranu Jankoviću se tudi vnaprej omogoča politično, finančno in pravosodno preživetje, kar hkrati zagotavlja varno gnezdenje srbsko-ruskega kapitala v Sloveniji, z vsemi pritiklinami vred, vključno s tipično estradno politiko, srbskimi kumi (botri), biznisi in balkanskim kriminalom.

- Levica ostaja nesporna ideološka avantgarda sedanje vladne koalicije, hkrati pa bogato založena z javnim denarjem in privilegiji, od etabliranega Luke Mesca prek kapitalističnih oblek Aste Vrečko do - zadnjega - risarja Arjana Pregla.

- Socialni demokrati, z Matjažem Hanom ali brez njega (Hana sicer ne marajo, a jim koristi, saj z javnimi nastopi in podeželskimi besedami malo pomirja ljudi), pa zgolj privesek, ki zagotavlja dovolj partijskih glasov za udobno večino v državnem zboru.

No, edina težava tega intervjuja in Kučanovih sporočil je bil ponesrečeni timing ali časovni okvir same objave. Nekaj dni prej se je namreč zgodila novomeška tragedija, ki je črno na belem dokazala opravilno nesposobnost te vlade, dokazljivo najslabše tranzicijske vlade doslej. Poleg sesutja javnega zdravstva, prometa in financ se je pred vsemi nami dobesedno v živo sesula še neposredna varnost ljudi, zato Toš in Kučan, razvidno iz intervjuja, nimata več nobenih pravih argumentov, le napol tračarjenje o "novotvorbah" in "neokapitalu", pri čemer njuno (Kučanovo in Toševo) sedanjo vlado vodita prav dva velika tranzicijska - resda državna - kapitalista, Janković in Golob, ki se samo delata, da sta levičarja. V resnici pa sta tako imenovana karierna levičarja ali ponarodelo profitpartizana.

Od Udbe do Bie

Toda Kučan, kot vidimo, pri Jankoviću in Golobu (in seveda Levici) v slogu trmastega in pozornosti željnega starčka lomasti še naprej. Očitno ga res nekje resno držijo. Poznavalci namreč opozarjajo na - pri nas precej spregledano - dejstvo, da je famozne beograjske arhive nekdanje jugoslovanske Udbe prevzela sedanja srbska (ali Vučićeva, če hočete) tajna služba Bia ...