Včeraj, 11. februarja sem spremljal del debate o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v odboru, ki je kompetenten za to področje. Odbor vodi predsednik Uroš Prikl (DESUS), in prav Prikl me je obvestil, da mi ne bodo dali besede, ker nisem član nobenega civilnega združenja. Na tem odboru sem nameravam razpravljati o tem zakonu, ki ga naj bi po hitrem postopku (na predlog ZL, brez javne razprave, t. r. na skrivaj) sprejel državni zbor. Ko je bilo treba uveljaviti svoj PROTI na referendumski kampaniji, se je moja kampanja imenovala "Za pravilno razrešitev Ojdipovega kompleksa"; in tudi knjigo (O spolu) sem napisal ravno zato, da razložim, zakaj in na kakšen način se konstituira mentalno zdravje in trda ter moralno odgovorna osebnost.
Trik, ki so ga levi politiki ubrali, zato da bi po tiho prelisičili sistem in obšli/negirali odločitve referenduma, je vzklil na krilih popolnoma spodletele, da ne rečem psihopatske logiki. Treba je vedeti, da je bil t. i. kompromisni predlog »novega« Družinskega zakonika referendumsko zavrnjen – bistveni detajl pa je v tem, da je šlo takrat za kompromisni predlog, v katerem so bile posvojitve v istospolne partnerske skupnosti naknadno izvzete. Ker: "posvojitve otrok v istospolne partnerske skupnosti pa res niso primerne in zakonsko dopustne", so pred 4 leti govorili sami levičarji.
Sedaj pa se je ZL ob podpori tudi drugih levih strank domislila perverznega trika. Po skrajšanem postopku (brez javne razprave in uslišanja drugege/kritičnega mnenja) – torej zgolj z dvigom rok glasovalnega stroja, torej poslanskih (poslušnih) »ovc« – naj bi sedaj sporne posvojitve uzakonili. V istem absurdno-perverznem paketu hočejo ukinili še inštitucijo družine kot življenjske/bivanjske oz. libidinalne/čustvene skupnosti moškega (moža) in ženske (žene). Pri možu in ženi, ki imata razploditvene/prokreacijske sposobnosti in ambicije/tendence/želje, v resnici ne gre za to, da sta heteroseksualno spolno usmerjena, pač pa gre za to, da svojemu (ali pa posvojenemu) otroku staršujeta kot bitji za različnima tipoma/konceptoma genitalij. Oče je »penisno« bitje, mati pa »ne-penisno« oz. »vaginalno« bitje, in le kot taka lahko uspešno in zdravo staršujeta svojemu ali pa posvojenemu otroku.
Na včerajšnji levi politični absurd je treba gledati kot na psihopatski ideološki trik, ki ga je od poslušnih levih poslancev terjal gejevsko-lezbični/feministični lobij. Gre tudi za poskus pravne prevare oz. trika, saj – kot je poudaril poslanec ZaAB Jani Moderndorfer – referendum tokrat ne bo mogoč, ker je »referenduma o človekovih pravicah ne sme biti«.
No, referendum bo seveda mogoč, ker:
- Geji in lezbijke ne morejo in ne smejo – to bi bil pravni absurd/»error« – uporabljati zakonov (v mislih imam ZZZDR), ki niso pisani zanje, pač pa za tandem moški-ženska, ki imata razploditvene sposobnosti in tendence/namere, pa tudi ambicije in želje.
- Na 14. člen Ustave se ne morejo in ne smejo – to bi bil pravni absurd/»error« – sklicevati, ko bi radi posvajali otroke, ker v resnici ni problematična njihova »okoliščina/lastnost«, torej spolna usmerjenost, pač pa vhodni spol v ojdipalno starševanje otroku (v ojdipalnem starševanju pa morata biti starša različnega spola!). Torej – npr.: oče otroka je lahko gej in mati lezbijka; spolna usmerjenost v resnici ni bistvena, bistveno pa je, da mora kastracijsko pretnjo v ojdipalni fazi na otroka/dečka »naslavljati« »penisno« bitje, torej moški oče (in ne še ena mama kot »ne-penisno« oz. »vaginalno« bitje). In deklici mora očetovati »penisno« bitje in ne še eno »ne-penisno«/»vagnialno« bitje. Če se to ne zgodi, bo otrokova psiha popačena »ponesrečeno specifična« ... – in državo (kot zakonodajalca) bo mogoče TOŽITI.
Variacij na temo kakšnega spola morata biti starša (torej kakšen tip/koncept genitalij »morata« imeti ojdipalna starša), je še kar nekaj. V resnic pa ni bistveno, kakšno spolne usmeritve sta starša. Oče je lahko gej, mati pa lezbijka – ker še vedno je oče »penisno«, mati pa »ne-penisno«/»vaginalno« bitje in kot taka lahko staršujete otroku – ali »spita«/seksata med sabo ni bistveno, ker otrok njune genitalije apriorno in samodejno koitusno »kompatibilizira« v svoji psihični realnosti; in ravno »kastracijsko míislenje« mu omogoča razvoj spolne idetnitete, spolne želje in – kar je morda za družbo še najpomembnejše: moralne razsodnosti (Nadjaz), katere temeljni atribut je tudi tabu incesta.
P.S.: Ta teden že vidim, da me bo zaradi teh političnih nebuloz in gejevsko-feministične psihopatokracije zanašalo na mojih odrskih "predavanjih" - v petek v Mariboru, v soboto pa v grosupeljskem Kongu (skupaj z lepotico "Monico Bikinsky").
