Vendo Upnikov, iz Brestanice, Pot direkt v ribnik 2b, mi je dolžan natančno 30,55 € medtem pa je od države prejel bajnih, 130.070,642,33 €. Kaj sem dosegel s to objavo? ;( Zdaj vesoljna dežela ve, da je Vendo le še eden, ki cuza državo, svojemu "krepostnemu" podizvajalcu pa za izdan račun ne plača storitve ker... WTF?!!! :/ @Branko, če si na poti v Avstralijo, z vsemi 5-timi zaposlenimi in njihovimi družinami, se imej ekstremno fajn, tam, Down Under! ;) https://www.youtube.com/watch?v=XfR9iY5y94s

Ni nujno. Portal http://www.stop-neplacniki.si/objavna-deska-doo/ verjetno (še) nima slabe izkušnje z njimi, pa kljub vsemu objavlja, da so neplačniki.

Od države so dobili 46.000 EUR, vendar ne plačujejo računov in davkov. Zelo slaba poslovna praksa. http://www.stop-neplacniki.si/objavna-deska-doo/supervizor/

Ana, hvala.

Vlatka! :)

Pa da napišem drugače: Branko Gaber, ja, lastnik Oglasne deske in PW-la, je od države dobil nekaj cekinov za razvoj svoje firme, kot je videti. Ta denar, ki ga zapravi Zidar za eno večerjo, ni omembe vreden, a Branko mora za to garati že več let, da vzpostavi sistem, ki si ga je omislil, previdevam, glede na svoje izkušnje S.P.ja. Dali so mi 4.500 € za obdobje dveh let. A vsi vemo, da je potrebno več denarja za zagon, če naj bi kdo sploh začel delati. Poleg tega je treba vsak mesec dati, kot je omenila Dajana, nad 300 € državi. Po kakšni logiki? Mi ti damo teh 4.500 € za obdobje dveh let, kar ni res. Vsak cekin je vrnjen še preden ga zaslužiš. Ste kdaj poslušali Val202 in samostojne podjetnike, ki so vse vsi zapored za=bčkali prav zaradi tega! Pravično bi bilo naslednje: naj ti dajo tistih 4.500 za obdobje dveh let in te v tem času pustijo pri miru, da si nekaj ustvariš. Potem bi bil ta denar zares tvoj in pomoč za zagon s.p.ja. Če si mislim, da je PW dobil 46.000 €, in v tem času že toliko ustvaril, sklepam, da mu ni nihče delal zastonj, je pa večja verjetnost, da je plačeval ljudi, ki mu niso dovolj dobro delali. Tako si jaz mislim. MOj občutek. Seveda, ko je človek v dreku, ga je čisto enostavno samo še malo potisniti globlje. P.S. Na smeh mi gre, ko pomislim, kako nekateri razmetavajo z našim denarjem, milijardami, po drugi strani pa tolčejo po glavi poštenjaka!!

Hehe, a se vi hecate? Časar, Zidar, Šrot, Bavčar, Hilda....., njih vprašajmo, kje je naš denar in zakaj ima PW dolgove?! Ne me hecatza tistih 46.ooo €, ko so spodnjice Hilde ziher vredne več!

Težava je po mojem skromnem mnenju, da se nekomu zdi nerazumljivo, da ima na eni strani dolžnik 46 tisočakov prihodkov (od države) in na drugi straani ne plača (manjšega?) računa. 46 tisoč se morda zdi veliko... Toda tisti, ki smo nekako seznanjeni z IT v Sloveniji... Če na PW dela ekipa 5 ljudi s povprečno slovensko plačo, potem ta znesek zadostuje za ... 4 mesece. Skratka, menim da gre za dikrepanco v predstavi, kaj nekaj deset tisočakov pomeni v resnici. Ljudje si ne znajo predstavljati, da samo razvoj portala na leto stane recimo... sto do sto petdeset tisočakov. In potem se ob "visokih številkah" čudijo, kako je nemogoče plačati nek "manjši znesek".

Pisati za denar? Včasih si želim, da bi kaj zaslužila ... in to rečem ob tem, kar je napisal P.J., namreč če cenim svoje delo ... Ja, ga cenim in vem, da nekatere stvari dobro napišem. In vem, da v nekatere vložim zelo veliko dela. Ampak ... v resnici jaz v življenju ne služim denarja ... oz. ga dobim malo ... Torej ima moje delo (pa ne samo pisanje tukaj, temveč tudi drugo) drugačno vrednost ... ne take, ki bi jo lahko vrednotili z denarjem? ;)

Ima pa Zlobni tudi v neki meri prav kar je napisal v komentarju #33. Vsaj gledano z osebnega stališča, vem, da ima prav. Meni je bila pred kakšne pol leta ponujena priložnost, da pišem članke za eno stran (ne bom omenjal imena) v zameno za denarno plačilo, afkors. Ampak takoj se je pokazalo, da jaz za denar ne morem pisati oziroma nima smisla pisati za denar. Začel sem dvomiti v vse svoje besede, začel sem spreminjati svoj stil pisanja in posledično uničil ves moj "pisateljski glas" s katerim sem si omogočil, da mi je v prvi vrsti sploh bilo ponujeno delovno mesto. Tako da ja ... denarna nadomestilo za npr. pisanje vsebin ni zmeraj pozitivna stvar. Vsaj pri MENI vem, da ni bila pozitivna stvar.

Jebiga, tak je pri nas. Velike in ugledne firme so v prisilkah, blokirane par let in vse laufa preko nekih tujih računov. Res je, zakaj pa delamo na zamik, nimamo tisith 200€ za nakup bonitetnega dostopa? Lahko rečt, vsi se borimo za realizacijo in smo bolj pametni od parametrov Bisnoda. Včasih tudi res - danes boniteta 10 in miljonski dobiček, jutri pa blokada in adijo denar. Sam če si noter veš, da se bo to zgodilo (notranje informacije). Kot mi je rekel dober prijatelj in star kolega, ko sem ga pobaral, kdaj nam bo plačal račune iz 2012 (jaz odobril, torej če ne plača, gre iz mojega žepa, on pa že lani zaprl sp) - a si že čul za poslovni riziko? Odpiši in vprašaj računovodkinjo, kako dobiti nazaj vsaj že plačan DDV. Nimam čist nič od tega, da dam v javnost kateri kolega oz. sp je - bova morala nekaj narediti pri njegovi drugi, tretji ali kaj ti jaz vem kateri firmi, če se mi ne preseli dokončno v Avstralijo, kjer je sedaj že drugi mesec (kar me močno skrbi) .

Zlobni, verjemi, ni bojazni da bi se štacuna zaprla.

P.J. odlično napisano. Mislim, da je upnik imel možnost kompenzacije, ampak ...

@Zlobni: ja in ne. Sodelovanje piscev na tej (ali katerikoli drugi taksni) strani prinasa tudi lastniku strani korist. Nasi prispevki so brezplacen SEO, ki na najrazlicnejse kljucne besede dvigujejo rang strani v iskalnikih, slednje pa pomeni oglasevalski potencial, ki se (ali pa tudi ne) prelije v denar. Nasi zapisi torej neposredno dvigujejo oglasevalski potencial in so povsem merljivo (financno) za to stran nekaj vredni. Povedano po domace: ko jaz placam za blog, ne zelim oglasnih pasic brez mojega privoljenja, oz. ce so prisotne, hocem delez od oglasevalskega kolaca. Za pisce pri MS-u je to npr. obicajna praksa, pri cemer je za pridobitev honorarja potrebno izpolniti se nekatere druge (predvsem vsebinsko-ehnicno-strokovne) pogoje.

"Verjetno sta ga pri sklenitvi posla gnala predvsem naivnost in pohlep, sedaj pa poskuša svoje ravnanje nekako opravičiti..." Hah! "Ostane torej vprašanje: ali ljubim svoje delo toliko, da verjamem, da si zanj zaslužim tudi ustrezno poplačilo?" Ni kaj za dodati. Se pa res nihče ni dotaknil te perspektive, ki jo je P.J. opisal, pa bi se je morali najprej ...

Vprašam se, zakaj je upnik podatke o zmožnosti plačila preveril tako pozno. Verjetno sta ga pri sklenitvi posla gnala predvsem naivnost in pohlep, sedaj pa poskuša svoje ravnanje nekako opravičiti... Sicer pa z aspekta upnika je predvsem pomebna njegova vizija. In ta je priti do obljubljene nagrade, ki mu po njegovem mnenju in v konkretnem skladno z nekim dogovorm pripada. Ni mi poznano (in tudi ni pomembno, da bi mogel komentirati), kakšno korist je imel dožnik od posla z upnikom, v vsakem primeru pa upnik čuti, da od tega sodelovanja ni imel zadovoljive koristi. Osrednji predmet te debate ni in ne more biti nič drugega, kakor korist, na eni strani dolžnika in na drugi upnika. Ali pristop, katerega se je upnik poslužil tudi v resnici prinaša le - temu korist v smislu k približevanju pridobitve nagrade, ki je dogovorjena za nek posel? Po mojem mnenju ne. Čudno, da se nnoben izmed komentatorjev ni obregnil ob to, da bi upniku dal kak konkreten nasvet, kako vendar od tega sodelovanja izvleči tudi neko korist. Recimo kompenzacijo... npr. oglaševanje na način in do te mere, da bi upnik imel od tega vsaj tolikšno korist, kolikor je je imel dolžnik od upnika. Tu je matematika vendar malo drugačna... Zgolj za primer: če je upnik npr. računovodja, potem je dolžnika obvaroval pred kaznijo, ki je veliko višja, kakor je znašal upnikov "honorar". Torej bi dolžnik v tem primeru moral v zameno ponuditi vsaj toliko oglaševanja, da bi ta s pomočjo le tega mogel zaslužiti toliko, kolikor je dejansko privarčeval dolžniku. Ključna beseda, ki sem jo uprabil je ponuditi. Živimo v svetu, kjer naj bi izpolnjevali dogovore. Če damo obljubo, pa se kasneje izkaže, da je ne moremo udejaniti, je lepo in korektno, če drugo stran o tem obvestimo in v podobnih primerih tudi izkažemo interes prisluhniti drugi strani, ali slednja vidi še kako drugačno opcijo zadovoljitve. Obljuba dela dolg in pasivnost (tišina) izzove občutek izmikanja, zaradi česar se druga stran čuti dolžna uporabiti (pri-)silo. Obstaja pa težava pri tej (pri-)sili in to je, da je kontraproduktivna. Če je na drugi strani bolan človek, bi s stopnjevanjem prisile bolj zmanjševali verjetnost poplačila, kakor bi si jo povečevali. Eno je gotovo... dolžnik je "bolnik". Ekonomsko-finančni bolnik. Zato je pametneje v tem primeru pristopiti na enak način, kakor pristopimo k bolniku. V konkretnem primeru je to dogovor o moratoriju, obročno odplačilo, kompenzacija, itd. Nekaj, kar bi omogočilo zagotavljanje koristi upniku in okrevanje dolžniku. Pravijo, da lepa beseda lepo mesto najde. Graditi (poslovni) odnos pomeni sprejemati tudi riziko skupaj s (poslovnim) partnerjem. Kdor ni ni pripravljen sprejeti tudi šibkosti partnerja, si ne zasluži uživati njegovih kreposti. Zato je dobro tudi že apriori pristopati v posle tako, da se opredelijo tudi faktorji rizika in "plan B". Sam se npr. tega pri podpisovanju pogodb strogo držim. Ali je to (delni) avans, ali ohranitev lastniških pravic do poplačila, ali... glede na okoliščine. Seveda tudi ne gre pozabiti klavzule za zagotavljanje koriti druge strani v primeru "poloma" ne izostanejo. Vsekakor pa bi moral biti upnik eden izmed tistih, ki morda še najbolj skrbi za dobro ime in kondicijo dolžnika. Če se tej skrbi odpove, potem se v realnosti praviloma odpove tudi poplačilu. Ne prostovoljno... Pač pa (sploh če ni edini) zaradi svojega vpliva na dolžnika. Ostane torej vprašanje: ali ljubim svoje delo toliko, da verjamem, da si zanj zaslužim tudi ustrezno poplačilo?