Res je, Trump učinkovito preganja moške iz ženskega športa ter poskuša zajeziti ideološko/profitersko spreminjanje spola pri otrocih. Ampak to ne pomeni, da ima zato bianco menico tudi za vse neumnosti in zločine, ki jih sicer počne.

Piše: Aljuš Pertinač*

The Lancet, kar po angleško pomeni skalpel, je britanska znanstvena revija za tematiko splošne medicine. Izdaja jo založniško podjetje Elsevier. Uredništva revije so v Londonu, New Yorku in Pekingu. "Skalpel" izhaja tedensko in objavlja izvirne znanstvene članke, pregledne članke, uvodnike, recenzije knjig, poleg tega pa tudi strokovno korespondenco, novice s širšega področja medicine ter poročila o posameznih medicinskih primerih. Velja za eno najvplivnejših in najprestižnejših medicinskih revij na svetu. Leta 2021 je bila denimo v kategoriji splošne in interne medicine druga najbolj citirana revija (za The New England Journal of Medicine) na svetu.

Avgusta 2025 je bil v omenjeni prestižni znanstveni reviji objavljen članek z naslovom: Učinki mednarodnih sankcij na smrtnost po starostnih skupinah: mednarodna analiza podatkov. Analiza podatkov v članku je pokazala, da sankcije, ki so jih uvedle in jih še uvajajo Združene države Amerike, vsako leto povzročijo smrt več kot 564.000 ljudi (z besedo: petsto štiriinšestdeset tisoč). Več kot polovica umrlih zaradi sankcij je otrok, mlajših od 5 let. Če vas je ob prebiranju tega nedvomno srhljivega, da ne rečemo grozljivega podatka (upravičeno) spreletel srh, potem morda ni odveč, da vas spomnimo na intervju, ki ga je maja zdaj že kar daljnega leta 1996 za ameriško televizijsko postajo CBS in njihovo (takrat še) paradno oddajo 60 minut dala takratna ameriška veleposlanica pri Združenih narodih, sicer dokaj dobro poznana tudi v naših krajih, Madeleine Albright. Novinar, ki jo je intervjuval, se je skliceval na poročila Združenih narodov, da so sankcije, ki so jih ZDA uvedle proti Iraku po njegovem napadu na sosednji Kuvajt 1990, zaradi podhranjenosti, pomanjkanja zdravil in sorodnih stisk, povzročile smrt več kot 500.000 (z besedo: pol milijona) iraških otrok. Albrightovo je vprašal, ali je to cena, ki jo je bilo vredno plačati za omejevanje režima Sadama Huseina. Albrightova je odgovorila: "Mislim, da gre za zelo težko izbiro, ampak cena, menimo, da je ustrezna."

Ena izmed držav, ki je že kar nekaj let pod sankcijami ZDA, je seveda tudi Venezuela. Sovražen odnos med še vedno najmočnejšo državo na svetu in južnoameriško državico se je začel pred zdaj že več kot četrt stoletja. Bolj natančno, ko je v Venezueli na oblast prišel Hugo Chávez. Chávez je bil venezuelski oficir, ki je leta 1992 izvedel neuspešen državni udar proti takratnemu venezuelskemu predsedniku. Zato je bil zaprt dve leti. Ko je prišel iz zapora, se je vrgel v politiko. Finančno so ga podpirali centri moči, ki niso bili del delitve oblasti med tradicionalnimi venezuelskimi političnimi strankami. Poleg tega je Chávez užival tudi podporo intelektualcev, revnih prebivalcev Venezuele ter tradicionalne levice. Leta 1998 je kandidiral na predsedniških volitvah in bil izvoljen s 56 odstotki glasov. Venezueli je potem vladal od leta 1999 do svoje smrti 2013.

Chávez je bil tipični populist, ki je govoril eno in delal drugo. Čeprav je uporabljal levičarsko govorico in javno občudoval zdaj že pokojnega kubanskega diktatorja Castra, je na začetku mandata s svojo politiko bolj spominjal na kak neoliberalni režim. Tako je denimo dereguliral telekomunikacijski sektor in se lotil krotenja inflacije. V prvem letu vladavine je odpravil kongres in vrhovno sodišče, nato pa predlagal spremembe ustave, ki jih je potrdilo 71 odstotkov volivcev, ki so glasovali, in ki so prinesle bistveno večje pristojnosti predsedniku države ter spremenile njeno ime. Venezuela je tako uradno postala Bolivarska republika Venezuela, po revolucionarju iz 19. stoletja Simonu Bolivarju. Leta 2001 je Chávezov tako imenovani bolivarski proces sprejel zakon o organskih ogljikovodikih, ki je potrdil državno lastništvo nad vsemi naftnimi in plinskimi rezervami. Področje raziskovanja in črpanja nafte je sicer ohranil za državno nadzorovana podjetja, vendar je privatnim podjetjem in, kar je posebej pomembno, tudi tujim, dovolil sodelovanje v tistem delu, ki ne pomeni proizvodnje nafte, recimo rafiniranje in prodaja. Venezuela, ki ima bojda največje svetovne naftne rezerve, čeprav se to v zadnjem času postavlja pod vprašaj, je sicer svojo nafto že nacionalizirala z zakoni davnega leta 1943 in nato to ponovila še leta 1975. Vendar pa je bila v 90. letih prejšnjega stoletja v okviru neoliberalnih reform, ki so jih poganjali predvsem Mednarodni denarni sklad (IMF) in velike ameriške naftne firme, naftna industrija ponovno v veliki meri privatizirana.

Ko je Chávez torej sprejel omenjeni nov zakon, je država ponovno prevzela nadzor nad naftno industrijo. Zgolj za ilustracijo, prodaja nafte v tujino je takrat predstavljala reci in piši kar komaj verjetnih 80 odstotkov zunanjih prihodkov države. To je seveda močno razbesnelo ameriške naftne družbe - zlasti velikana ExxonMobil in Chevron. Popolnoma jasno je, da noben ameriški predsednik, še posebno ne republikanec, ne more iti mimo vitalnih interesov naftne mašinerije. Zato ni naključje, da je vlada takratnega ameriškega predsednika Georgea W. Busha kmalu popustila njihovim pritiskom, naj ukrepa proti Chávezu.

ZDA so zato leta 2002 poskušale izpeljati državni udar, s katerim bi odstavile Cháveza. Kot da bi nekdo zavrtel kolo zgodovine nazaj, smo tako lahko spremljali posnetke obleganja Cháveza in privržencev v predsedniški palači ter kasneje izvedeli, da so ga odpeljali na neznano lokacijo. Hkrati so Američani podkupili skorumpirano vodstvo venezuelske državne naftne družbe, da je sprožilo stavko, s katero so hoteli pokazati, da Chávezov režim škodi venezuelskemu gospodarstvu. V še enem v skoraj neskončni vrsti paradoksov so na koncu tamkajšnji zaposleni branili firmo in jo prevzeli nazaj iz rok vodstva. Chávez je kljuboval tako poskusu državnega udara kot stavki, ker je imel veliko podporo prebivalstva. Ravno zaradi množičnih demonstracij in nepripravljenosti ameriških zaveznikov v Zahodni Evropi oziroma v okviru Nata, da bi sprejeli Chávezovo odstranitev z oblasti, so bili ameriški pučisti prisiljeni Cháveza po nekaj dneh farse pripeljati nazaj na oblast. Maria Corina Machado, ki je lani prejela Nobelovo nagrado za mir, mimogrede, razvpiti avtor megaafere Wikileaks Julian Assange je pred švedskimi sodišči sprožil postopek zoper Nobelov odbor, ker jih obtožuje korupcije, je nato ustanovila tako imenovano skupino Sumaté, kar pomeni Pridružite se. Uspelo jim je doseči referendum o odpoklicu Cháveza z mesta predsednika, po ameriško bi se temu reklo impeachment. Leta 2004 je na volišča v Venezueli prišlo rekordnih približno 70 odstotkov vseh registriranih volivcev, dovolj prepričljiva večina teh, ki so glasovali, 59 odstotkov pa jih je glasovalo za ohranitev Cháveza kot predsednika. Po Chávezovi smrti ga je na predsedniškem mestu s tesno zmago na izrednih volitvah nasledil Nicholás Maduro. Madura so Američani, kot vemo, pred nekaj dnevi v spektakularni akciji skupaj s soprogo ugrabili in odpeljali v ZDA (soproga je pri tem, kot je razvidno, utrpela tudi fizične poškodbe glave), kjer ju čaka sojenje po ameriških zakonih. Maduru med drugim očitajo posedovanje avtomatskega orožja, kar je v ZDA kaznivo po zakonu iz leta 1934.

Ampak vrnimo se za hip k sankcijam. Ameriške sankcije proti Venezueli je avgusta 2017 uvedel takratni in sedanji ameriški predsednik Donald Trump. Najprej v obliki prepovedi dostopa do ameriških finančnih trgov, maja naslednjega leta pa še v obliki prepovedi odplačevanja venezuelskega dolga. Trump je tako Venezueli onemogočil nadaljnje zadolževanje in hkrati financiranje obstoječega dolga. Končno je Trump leta 2019 s predsedniškim ukazom prepovedal še kupovanje venezuelske nafte.

Ta daljši ekskurz v polpreteklo zgodovino smo si dovolili zgolj zato, ker tudi v Sloveniji, celo od ljudi, ki se imajo, deloma celo upravičeno, za intelektualce, še vedno, kljub vsem dejstvom, ki so na dlani, lahko poslušamo idiotizme tipa, da gre pri ugrabitvi zakonskega para Maduro, oni sicer temu rečejo aretacija, za neki svet boj za demokracijo in človekove pravice. ZDA dokazano in dokazljivo stanje človekovih pravic v Venezueli ne skrbi. Še manj to skrbi Donalda Trumpa. ZDA denimo že od 50. let prejšnjega stoletja aktivno in na vse kriplje podpirajo ultraekstremistični versko-srednjeveški režim v Savdski Arabiji, ki še dandanes serijsko obglavlja ljudi. Pa jih stanje človekovih pravic tam pri tem prav nič ne ovira. Ker Savdska Arabija ima seveda pač nafto. Kot jo ima tudi Venezuela. In za nafto gre že ves čas. Tokrat, ker igro seveda vodi Trump, pa gre verjetno tudi za zlato (v Venezueli so eni največjih svetovnih rudnikov zlata) in redke strateške materiale oziroma zemlje. Vemo, kako rad ima Trump zlato in nafto. Vemo tudi, koga se je Trump, ko je ponovno prišel na oblast, najprej lotil. Venezuele, Nigerije (največje zaloge nafte od vseh afriških držav) in Grenlandije (izjemno veliko redkih zemelj).

Da gre v primeru Venezuele predvsem za nafto, Trump ne skriva že vse od začetka. Njegov osnovni argument je, da je Venezuela lastno nafto ukradla Ameriki in jo sedaj prodaja njenim sovražnikom, v prvi vrsti Kitajski, v drugi pa Rusiji in Iranu. Dimne zavese v obliki domnevnega izvažanja droge v ZDA, predvsem fentanila in obstoja narkokartela, ki ga lastnoročno vodi Maduro, so seveda iz trte zvite in so se vmes že dokončno izkazale za popoln larifari.

Dodaten paradoks v tej kakofoniji paradoksov je nedvomno, da Trump Venezuelo obtožuje, da mu je ukradla njegovo nafto, čeprav smo plastično prikazali, da je dejstvo, da ZDA zadnjih šest let niso več kupovale venezuelske nafte, posledica njegove odločitve. Ukradli so mu torej nafto, ki je sam ni hotel kupovati od njih. Šur, Chávez je res nacionaliziral venezuelsko naftno industrijo, kar je zmanjšalo profitne marže ameriških naftarjev, ampak še vedno so lahko služili s preprodajo venezuelske surove nafte.
Trumpov popoln in dobesedno vsem na očeh priklon ameriški naftni industriji z avanturo v Venezueli je tako še posebno fascinanten. Zlasti zato, ker mu ne gre niti najmanj vse tako gladko, kot si je zamislil. Ameriški senat je konec tega tedna sprejel zakon, ki Trumpu de facto onemogoča nadaljevanje vojaške operacije v Venezueli brez izrecne odobritve ameriškega kongresa. Za predsednika, ki ogromno da na lasten ego in ki vodi zunanjo politiko po principu najprej skoči, potem pa reci hop, nedvomno hud udarec.

Njegova ideja je bila vsaj v osnovi preprosta. Odstraniti Madura in prevzeti nadzor nad venezuelsko proizvodnjo, distribucijo in prodajo nafte. V ta namen je očitno imel pomoč od znotraj. Madurov režim, ki je kljub njegovi ugrabitvi seveda ostal in ki ga po novem vodi njegova podpredsednica, je že aretiral vodjo Madurove osebne straže in tajne službe, ki naj bi Američanom pomagal z obveščevalnimi podatki in tako, da je ugasnil radarske oddajnike, kar jim je omogočilo popolno presenečenje. Nova začasna voditeljica države je sicer obljubila, da bo kooperativna do ZDA, in Trump že razglaša, kakšne količine nafte bo prodal. Zaplenil je tudi že dva tankerja, ki sta peljala nafto v Rusijo, ne more pa ustaviti številnih, ki v tem času nalagajo nafto v venezuelskih pristaniščih za druge države, članice skupine Brics. ZDA res lahko nadzirajo venezuelska pristanišča in v stilu novodobnih piratov zaplenjajo tankerje, brez resnične okupacije pa ne morejo nadzirati nahajališč nafte, ki so v primeru Venezuele na kopnem, in naftovodov. Resnična okupacija Venezuele pa bi za ZDA pomenila drugi Vietnam.

Posebna zgodba je seveda Madurovo sojenje. Da gre za vodjo narkokartela je, kot rečeno, že padlo ven. Za to, da ima v Caracasu avtomatsko puško, ga bodo v New Yorku tudi težko obsodili. Enako velja za obtožbo, da je izvažal kokain v Pariz. Nič od tega namreč ni kaznivo dejanje v ZDA. Vemo, da Trump ne obvladuje v celoti ameriških sodišč. Če bi jih, potem ne bi bil sam tolikokrat obsojen. Kaj se bo recimo zgodilo, če bo Maduro spoznan za nedolžnega. Ga bodo izpustili? Se bo vrnil na oblast? Trump je znan po tem, da stvari bolj slabo premisli in da raje verjame sebi kot pa realnemu stanju stvari. Znan pa je tudi po tem, da je kandidiral na izrazito protivojni platformi. Ves čas volilne kampanje je pridigal proti politiki spremembe režimov in tako imenovani gradnji nacij. Obljubljal je, da ne bo začenjal novih vojn in da bo Ameriko izvlekel iz obstoječih. Leto kasneje je bombardiral že osem držav, največ od vseh dosedanjih ameriških predsednikov. Poseg v Venezueli je aktivno usklajeval z domačo naftno industrijo, ni pa, kljub ustavi in zakonom, o tem obveščal ameriškega kongresa oziroma pridobil njihovega soglasja. Vmes so po njegovem ukazu brezbrižno pobijali karibske ribiče v čolnih, ki pod nobenim pogojem ne bi mogli doseči ameriške obale, še manj pa bi jih katerakoli organizirana trgovina z drogo uporabljala za prevoz mamil.

Trumpu vse to uspeva, ker so njegovi vojaški "podvigi" enkratni in kratkotrajni. Do sedaj se uspešno ni zapletel v dolgotrajne vojaške konflikte, ampak raje odvrže par bomb iz varne razdalje in potem hiti dalje. Nasprotnikom in domačim kritikom tako niti ne da priložnosti, da ustrezno in dovolj hitro odreagirajo. S tem Trump seveda ne počne v celoti tega, kar bi od njega radi neokonservativci, namreč spremembe režimov in gradnje nacij. Bolj ali manj očitno je tudi, z nekaj izjemami (Iran), da se fokusira zgolj na zahodno hemisfero, kar pomeni praktično le Severno in Južno Ameriko. Grenlandija je očitno skrajni domet njegovega dosega. Hudič je v tem, da je del Danske, ki je bila do sedaj zmeraj ena od najubogljivejših ameriških zaveznic v Natu.

Evropske članice Nata in EU ob tem seveda zgolj osuplo strmijo in nemo vijejo roke. S Trumpom enostavno ne znajo ravnati, še manj pa ga ustavljati. Obenem se bojijo, da njegovo ravnanje v zvezi z Venezuelo za nazaj opravičuje rusko invazijo na Ukrajino ter bi lahko Kitajski dalo kakšen svetal zgled oziroma povod za posredovanje na Tajvanu. V obeh primerih se, kot že skoraj po pravilu, krepko motijo. Rusko posredovanje v Ukrajini je neposredna posledica ameriške politike spremembe režimov in gradnje nacij, beri izkoriščanja naravnih bogastev ciljne države v lastno korist in zasebno bogatenje. Kot Venezuela je tudi Ukrajina takisto imela predsednika, ki je bil naklonjen Rusiji, pa so ga ZDA z državnim udarom odstranile in nastavile svojega. Posledici sta bili ruska zasedba Krima in de facto odcepitev vzhodnega dela Ukrajine, kjer rusko govoreče prebivalstvo zelo prevladuje, ter priključitev tega ozemlja Rusiji. Tako kot je Trump v kampanji lagal, da bo protivojni predsednik, je denimo tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski lagal, da si prizadeva za mir, enakopravno sobivanje in integracijo rusko govorečih prebivalcev Ukrajine. Kitajci pa po drugi strani na Tajvan tako ali tako gledajo kot na del svojega ozemlja in ga enostavno želijo vrniti v naročje matične domovine.

Trump sicer potrebuje venezuelsko nafto tudi oziroma predvsem za financiranje ameriške vojaške industrije, za katero je prisegel, da ji bo pristrigel peruti, sedaj pa se vse bolj spreminja v njenega trgovskega potnika. Tako je že oznanil, da bo v novem proračunu predlagal kar 50-odstotno povečanje obrambnega proračuna, ki že sedaj znaša vrtoglavi trilijon oziroma tisoč tisoč milijonov in je recimo trikrat višji od denimo kitajskega. In to ob rekordno visokem javnem dolgu in najhitrejšem možnem naraščanju proračunskega primanjkljaja.

Zakaj bi Trump ob vsem tem rad veljal za mirovnika, ni čisto jasno. Ima se za alfa samca, zraven pa bi mahal z oljčno vejico? Njegova sedaj že bolestna želja, da bi dobil Nobelovo nagrado za mir, je plastičen znak njegove tovrstne patologije. Le kaj je lahko osnovni motiv? Prestiž, ljubosumje, kaj tretjega? Priznajte, da je naravnost komično, da celo svoji proksi Machadovi in dejanski Nobelovi nagrajenki za mir, čeprav je tudi njena nagrada precej vprašljiva, zameri, da nagrade ni ponudila njemu in je zato po novem neprimerna za predsednico Venezuele po Maduru. Še bolj komično pa je to, da zdaj ženska hlipa, da mu svojo nagrado seveda z veseljem prepusti.

Nebrzdano nasilje pa ni značilno samo za Trumpovo zunanjo, ampak vse bolj tudi za notranjo politiko. Novoustanovljena protimigrantska policija, poimenovana ICE, kar pomeni led, vse bolj buri duhove v ZDA. Ljudi zaslišujejo, aretirajo in pridržujejo na podlagi njihove barve kože ali naglasa. Čeprav nad ameriškimi državljani nimajo absolutno nobenih pristojnosti, jih obravnavajo slabše kot največje kriminalce, po novem pa celo streljajo. Incident, v katerem je policist ICE iz neposredne bližine trikrat v glavo ustrelil nedolžno mater šestletnika, ki je svojega otroka odložila v šoli, potem pa je, na kričanje maskiranih oboroženih moških, naj se vendar že premakne, zapeljala stran od svojega morilca, je kot kaže sodu izbil dno. Če k temu dodamo še Trumpove serijske pomilostitve vseh, ki lahko vplačajo najmanj milijon evrov na njegov račun, tudi denimo bivšega honduraškega predsednika, ki je prestajal štiridesetletno zaporno kazen zaradi uvažanja kokaina v ZDA, ja, vici se pišejo sami, potem je slika, kako Trump vidi sebe, Ameriko in svet, seveda popolna.

Osnovno dolgoročno sporočilo njegovega predsednikovanja je torej, da populizem nima politične barve, kaj šele ideološkega predznaka. Populizem ni ne lev, ne desni, ni liberalen ali konservativen. Res je, Trump učinkovito preganja moške iz ženskega športa ter poskuša zajeziti ideološko/profitersko spreminjanje spola pri otrocih. Ampak to ne pomeni, da ima zato bianco menico tudi za vse neumnosti in zločine, ki jih sicer počne. Ali povedano drugače, katera politika bi bila ponosna na to, da letno pomori 300.000 otrok?

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Izide 16. januarja!
Maloprodajna cena velja le še 5 dni, naročite oz. kupite jo lahko tukaj.