Poanta, do katere se je ob koncu dolgoveznega članka, ki ni nič drugega kot splošna spoznanja desničarskih komentatorjev, dokopal Peter Meše, je, da bi desne stranke morale prenehati z uničevanjem druga druge, kar seveda leti na najmočnejšo SDS. In prevzeti mentaliteto zmagovalcev (zgledujte se pri špornikih, svetuje). In prenehati z igranjem žrtve pa naj si bo od kogar koli. In prevzeti vlogo zmagovalca, ki uveljavlja svoj prav, kajti v politiki, da zmagujejo močnejši. Kot da ne, čeprav mlad, dovolj dolgo živi v resničnosti poosamosvojitvene Slovenije, ki jo držijo v klinču odločitve politično nepismene volilne večine. Ta je dovzetna le za floskule in prazne obljube, ki jih je lepo slišati, a težje uresničiti in ta vlada iz dneva v dan dokazuje, da ne zna prav narediti ničesar, za dobrobit skupnosti, ne zase, kjer je izjemno uspešna. To je boleča točka slovenske politike in tista točka preobrata, ki edina zagotavlja, da se konča to brezumje levičarske tranzicije. Slovenska politika je v času covida sprejemala ustrezne ukrepe, korakala v pravo smer in bi še bolj, če ji ne bi napumpani kolesraji metali polen pod noge. In kljub vsem oviram in partnerjem v vladi, ki so SDS jasno opozarjali, naj ne odpira ideoloških tem, se je povzpela med najbolj uspešne države EU. Vse to dokazuje, samo priznati si moramo, da z ustrezno vlado Slovenci lahko svojo državo vodimo v pravo smer. Takšno, ki deluje v dobro državljanov, pa čeprav se ti tega ne zavedajo, Vsaj ne dovolj velika večina. Potrebujemo torej komentatorje, ki bi jasno in argumentirano navajali uspehe in neuspehe prejšnje vlade in jih soočili z uspehi in neuspehi te vlade v prvih dveh letih. In potrebujemo odprt medijski prostor in enako močne zvočnike za vse politične opcije v državi.