Ko že meniš, da si star ravno dovolj, da bi moral imeti v življenju že kaj ustvarjeno, da bi moral imeti neke temelje, na katerih bi gradil prihodnost in se ne bi več obremenjeval s temelji, ki so vedno težavni, njihova gradnja nam namreč pogosto predstavlja votle strahove in občutke lastne nesposobnosti, nezmožnosti. Prepogosto se na točki novih začetkov porajajo dvomi, če smo sploh sposobni nekaj narediti. Čeprav pri večini obstaja začetni evforični navdih, se ta kaj hitro lahko prevesi v negotovost. Namreč do sedaj tega, česar se lotevamo, še nismo počeli, ali pa smo to počeli na drugačne načine, za drugačne ljudi, zato še nimamo nekakšnega dokaza ali potrditve, da nam bo nekaj uspelo.

Pa da ne bom predolga z razpravo o težavnih začetkih, ki jih pozna vsakdo, ki se je kdajkoli česa lotil in okusil začetek ničle pozicije, ko je potrebno nekaj narediti, pa še ne veš kako in kaj bo zadeva izgledala. Po dolgoletnih željah, da bi se pridružila kakšni reviji, časopisu, da bi napisala pesniško zbirko ali karkoli temu podobnega, da bi lahko izrazila svoje misli, počutje in stanje skozi besede, da bi morda za kakšno malo resnejšo revijo napisala kakšen resnejši članek o stvareh, ki me zanimajo in bi utegnile zanimati tudi koga drugega, se zdaj končno podajam na to pot.

Že res, da že osem let sodelujem pri ustvarjanju krajevnega glasila, oziroma bolj vaškega glasila, če se lahko tako izrazim, ker gre za glasilo, ki smo ga pričeli ustvarjati prebivalci vasi Preserje pri Radomljah, in res je, da sem napisala nekaj člankov, pesmi in uvodnikov za to isto glasilo, vendar gre pri tem za pisanje na drugačen način. Ne gre za nekakšne znanstvene članke, tudi tematika je bila doslej zelo poljubna, vsakdo piše o stvareh, ki ga zanimajo, vendar morajo biti še vedno dovolj splošne in preproste, da jih lahko berejo in razumejo vsi prebivalci vasi, ki glasilo prejmejo. Menda bi lahko tudi rekla, da sem se s pisanjem za vaščane navadila pisanja le v tem smislu, da se zavedam, da bo moje pisanje morda kdo prebral, nikoli pa ni šlo za pretirano sofisticirane članke. Čeprav, da se razumemo, sem se takrat potrudila po svojih najboljših močeh. Glede na to, da sem imela poleg pisanja za glasilo še cel kup drugih obveznosti kot sta služba in študij, so bile te moči seveda že precej iztrošene in je bilo časa za pisanje vedno premalo, da bi se mu lahko v celoti posvetila in napisala nekaj, kar bi mi bilo kasneje v veselje ponovno prebrati.

Sedaj se s pomočjo ljubljanskega zaposlitvenega kluba končno podajam na pot pisanja za različne revije. Seveda še ne morem govoriti o karieri pri katerikoli založniški hiši. Za začetek bom skušala napisati čim boljše tekste, vse z namenom, da bodo dovolj dobri in zanimivi, da bodo objavljeni. Ne pričakujem, da bodo objavljeni vsi in da bom čez noč postala slavna po svojih prodornih člankih o kakovostnem staranju in razlikah v jezikih različnih narodov. To bi bilo preveč utopično. Za začetek bom vesela, v kolikor se bodo vsaj pri eni izmed revij, ki jih imam namen nasloviti, odločili za objavo mojega dela. Vendar me do tja čaka še dolga pot, in ker je, kot sem omenila na začetku, treba nekje začeti, začenjam s tem blogom.

Zakaj?

Moram se navaditi na daljša pisanja, zgolj seminarske naloge na Fakulteti za družbene vede mi ne bodo pomagale, tam gre za popolnoma drugačen način pisanja in za drugačno snov, o kateri je potrebno pisati, kljub temu, da smo imeli vedno odprte možnosti pri izbiri tematike in smo se resnično lahko sami odločili, kaj je tisto, kar nas bo zanimalo pri ustvarjanju. Na ta način namreč največ odneseš. Torej, pisanje za širšo publiko, pisanje, s katerim se bom ponovno naučila pisanja iz lastnih globin, da bom s časom lahko ponovno skozi svoje prste zlila na papir (oziroma ekran) vse, kar mi leži na duši, kar bi rada delila s širnim svetom, ne da bi morala o tem pretirano razmišljati in si razbijati glavo z blokadami, ki mi onemogočajo tekoče pisanje. Prepogosto namreč razmišljam, katere besede bi najbolje predstavile tisto, kar mislim in čutim.

Spet sem na začetku. Prelivanje svojih misli iz glave na papir mi je šlo včasih kot po maslu, vendar sem z leti pozabila, kako se to počne. Ponovno začenjam tisto nekaj, kar sem nekoč že začela, vendar sem prehitro odnehala in posledično pozabila. Ponovno začenjam nekaj, kar mi je bilo pred leti v veliko veselje. To ponovno začenjam v upanju, da bo sčasoma moje pisanje v veselje meni in drugim, a do tja bo najbrž pretipkanih še veliko “kilometrov”.