Spomini... Kako lepo je včasih živeti v spominih. Spominjam se svojega otroštva, spominjam se vseh lepih trenutkov in posebnih dni, ki sem jih preživela z njo. Zdaj je ni več. Danes mineva tri tedne, odkar smo se dokončno poslovili od nje in čeprav smo si sprva oddahnili, ko se je trpljenje končalo, zdaj vsi spomini, tudi na njene zadnje dni, vrejo na plano in hkrati bolijo in vabijo namešek na obraz.

Babica je pred več kot petimi leti prvič prišla od zdravnika z diagnozo, ki ji je napovedovala le še pol leta življenja. Imela je raka. Skozi leta, ki so sledila, smo spoznali vse dobre in slabe plati te zahrbtne bolezni, ki se tako hinavsko prikrade v življenje in ti ga povsem spremeni. In ja, obstajajo tudi pozitivne plati te bolezni, čeprav jih morda marsikdo ne vidi in čeprav so lahko le kratkotrajne. Prvi šok ob novici je bil strašen. Vsem je v glavo kot strela z jasnega šinila ena misel: "Pa ne ravno ona, kako, ne more kar umreti!" Bratranec, njen najstarejši vnuk, ji je ob tej novici prinesel rožico, da bi jo čimdlje držala pokonci in da bi se čimdlje borila. In se je.

Po začetnem šoku si je mama poskušala pomagati, kot je vedela in znala. Od različnih ljudi je pridobila mnogo informacij, kako se raka lahko vsaj za trenutek prinese naokoli. Spremenila je prehrano, jedla je le sadje in zelenjavo z lastnega vrta, meso je kupovala od kmetov, za katere je vedela, da živali hranijo z dobro hrano, da je meso torej zdravo. Opustila je vse sladkarije in mastno hrano, vse, kar je bilo slabe hrane, je črtala s svojega jedilnika. Kadila in pila tako ni nikoli. K temu jo ne privedlo dejstvo, da se rakave celice hranijo s takšno hrano. Vidno je shujšala, vendar se ni zmanjšala le številka na tehtnici, na ta način si je zmanjšala tudi število rakavih celic, kar je bila takrat izredno vesela novica. 

Že ko je bila zdrava, je bila precej dejavna na mnogih področjih, hodila je na telovadbo, se udeleževala izletov z upokojenci, obdelovala vrt, navezovala vedno nove stike z ljudmi, kasneje se je celo pridružila skupini starejših za samopomoč Kamniški Metulji, kjer je bila več kot dejavna in ponosna je bila na to. Kasneje, ko je bolezen pokazala zobe, se ni vdala, vrnila ji je z močno voljo, še bolj je bila dejavna, bila je nenavadno pozitivno naravnana. 

Kemoterapije in podobne neprijetnosti je preživela brez večjih težav, obiskovala je bioenergetika, se zdravila z vodo in poskušala živeti čimbolj zdravo. Za pet let se je bolezen umaknila, očitno se je počutila premagano. A ko se je vrnila, je bila okrepljena. Začelo se je s širjenjem raka po celem telesu, zatekanjem nog in kasneje trupa zaradi zastajanja vode. Sama zase ni zmogla več skrbeti v tolikšni meri, kot je to počela toliko let prej. Zaradi nastale situacije je šla v dom za ostarele v Kamniku, kjer so lepo skrbeli zanjo. Ker so bile težave vse hujše, je v izjemno kratkem času pristala na vozičku, saj se z berglami ni več zmogla premikati tako, da bi bilo dovolj varno zanjo. Vsak dan je bil nekdo pri njej in počasi se je pričela navajati na nov dom in nov način živeljenja, na novo okolje, čeprav je občasno še vedno prišla domov, ponavadi čez vikend, ko so bili domači doma, da so lahko skrbeli zanjo in bili ob njej, če bi kaj potrebovala, kar med tednom ni bilo mogoče.

Septembra je šla ponovno v bolnišnico, kot že tolikokrat prej, ko je hodila na obsevanja in podobno, tokrat je bila tam zaradi prevelike količine vode, ki se je nabirala v tkivu. Po enem tednu so ji uspeli izčrpati približno pet litrov vode in vrnila se je v dom. Dva dneva po tem sem šla k njej na obisk. Bila je strahotno slaba. Kakšna razlika, čez noč se ji je stanje tako poslabšalo, da ni bila več sposobne ničesar, niti roke ni zmogla več dvigniti, medtem ko je še prejšnji dan veselo kramljala po telefonu. Ni več jedla, ni pila, govorila je izjemno težko, bila je popolnoma bela v obraz, njeno telo je bilo vidno izčrpano. Tistega dne je želela videti svojega zeta in njegovo mater. Glede na situacijo smo ju takoj poklicali, na pogled je bilo videti, da je to morda njena zadnja želja. Ko je šla moja družina popoldan ponovno k njej na obisk, se ni mogla več prebuditi. Bila je utrujena od zdravil, telo je pešalo in proti večeru nas je stisnilo pri srcih, da ne bo dočakala jutra.

Naslednje jutro je še vedno živela. Nekakšno olajšanje. Vendar je bila še slabše kot prejšnji dan. Komaj je dihala, med enim in drugim dihom je preteklo mnogo preveč sekund, s teto, ki sva jo obiskali tisti dan, sva vsake toliko zadržali dih in nestrpno čakali, če bo zmogla še enkrat zajeti sapo. V pljučih ji je hroplo, trudila se je na vso moč. Končno nov vdih. Ponovno olajšanje. Naslednji dnevi so bili mučni za vse, vključno z njo samo. Vsak dan sem bila pri njej, nisem si želela očitati, da nisem naredila dovolj. 

Počasi je pričela spet jesti, bila je vse bolj žejna, jezila se je na nas, zakaj je ne peljemo ven, na svež zrak, da bi šla rada delat, da naj jo dvignemo. Ko sva ji s teto povedali, da nisva dovolj močni, se je jezila na naju, da to pa ni za nikamor - v resnici bi jo brez težav ena od naju sama nesla, vendar to v njenem stanju ni bilo priporočljivo. Pomagali smo ji jesti, ji pripovedovali, kako in kaj se dogaja doma, bratranec ji je bral pravljice, česar je bila zelo vesela. Vrnila se ji je barva v lica, videti je bila precej boljše, končno je spet izgledala kot človek. 

Na zadnjo sredo v njenem življenju sem jo šla dopoldan obiskat. Prišla sem v njeno sobo na bolniškem oddelku in postelja je bila PRAZNA! Stisnilo me je, tisti trenutek sploh nisem vedela, kaj naj naredim. Najprej sem se obrnila, da bi poiskala koga od zaposlenih, pa sem se vrnila v sobo, nešteto misli mi je švigalo po glavi. No, če bi bila mrtva, bi nas verjetno že obvestili... Vrnila sem se na hodnik in zaposlena je opazila moj bledi obraz. Potolažila me je, da so mamo na posebnem vozičku odpeljali v kapelo k maši, ker je imela takšno željo. Uh, ponovno olajšanje. Ko so jo pripeljali ven, je bila vidno vesela, saj se ji je uresničila želja, ki jo je imela že dolgo. Nato smo šli na sonce. Dve izredno prijazni uslužbenki sta šli z nama ven, mami sta šli po kavo, ki jo tako želela, odkar je bila priklenjena na posteljo. Sedle smo v park, jasno nebo in sonce sta nas božala po licih, mama je dremala na svežem zraku in uživala, resnično je neznansko uživala. Rekla je celo, če lahko kar zaspi tam. To je bilo zadnjič, ko je videla sonce in se naužila zraka. 

V tem tednu je imela pogosto nekoga ob sebi. Nismo je želeli pustiti same v odhajanju, niti je ne bi mogli. Vsakič je bilo težko iti na obisk, a vsakič je bil pri srcu ta prijeten občutek, da sem bila z njo. V zadnjih dneh sta jo obiskali tudi prijateljici iz skupine Metulji. Zbrala je zadnje moči in se jima nasmejala, rekla jima je, da si imajo še veliko povedati - v tistem trenutku bi najraje zajokala, saj sem vedela, da se počasi poslavlja in da je vsak obisk morda zadnji. Spraševaala nas je, če imamo vnuki dovolj denarja, kako so kaj domači, če je vse v redu, spraševala je po vsakem posebej.

Na soboto ni več jedla. Ni več pila. Niti ni več zmogla govoriti. Pa je želela, želela je odpreti oči, želela je še toliko povedati. A ji telo ni več pustilo. Čeprav je imela še pred nekaj dnevi želji vstati, je sedaj odklonila, da bi ji nekoliko dvignila posteljo, da bi sedela in videla okolico. Sedela sem pri njej in jo držala za roko. Kakšno uro sem bila tam, čisto tiho. Samo, da je vedela, da je nekdo z njo. Povedala sem ji, da bo vse v redu, da naj mi zaupa in da naj se pomiri. Ko sem tako sedela in ji božala roko, sem se obenem zgrozila nad to roko, ki je bila le še kost in koža. Bog, saj se je cela čisto posušila. V nedeljo zjutraj sem šla zopet k njej. Videti je bila še slabše, še manj znakov je puščala za seboj, da je še z nami. Zvečer je šla mami, njena mlajša hči, še zadnjič k njej. Ob vrnitvi domov je povedala, da se mama ne zbudi več. Da je njeno dihanje strahotno, da so pri vsakem vdihu in izdihu prisotni stoki. Vedeli smo, da je konec blizu. Morda preblizu ali predaleč, odvisno, kako pogledaš. 

Zjutraj so nam sporočili, da je mama proti jutru umrla. Moje prve misli so bile: "Končno ji je lepše, končno je ne boli več in se ne muči v tem bolnem telesu." To je bila prvih nekaj dni odlična tolažba, nekako ti pomaga prebroditi prve dni, vključno s pogrebom. Draga mama, imej se lepo, kjerkoli že si - verjamem namreč, da je še vedno nekje, da uživa na svežem zraku, da hodi na izlete, da je še vedno pozitivna in polna energije. Nekoč se spet srečava!

Zanimivo je, da je po tako težki bolezni, ki jo je tako dolgo utrujala, počakala, da se je odvilo še vse tisto, kar je želela doživeti. Počakala je na rojstvo treh pravnukinj in enega pravnuka, doživela je poroko svojega vnuka, ki se je zgodila mesec in pol pred njeno smrtjo in skupaj smo proslavili abrahama njene najstarejše hčerke, ki je svoje slavje dočakal po poroki. Vedela je, da bo to dočakala, in uspelo ji je. Zanimivo je tudi to, da je umrla je pet dni pred 19. obletnico smrti svojega moža. Od vseh 365 dni jih je zgrešila le pet. Dobro si je splanirala svoj odhod.

Ah, kako lepo je živeti v spominih. Škoda, ker so le to - spomini.