Da je gimnazija en sam dril pred maturo, je pisalo že pred leti, ko sem se sama pripravljala na maturo, v slovenskem časopisu Dnevnik. S tem stavkom in celotnim člankom sem se popolnoma strinjala in se po eni strani strinjam še zdaj, le da je od takrat preteklo nekaj let in sem se nekoliko oddaljila od te teme. Pa ne le časovno, tudi čustveno, saj me po pravici povedano matura ne vznamirja več, kot me je v času, ko sem se učila za čimboljši rezultat in še nekaj časa po njej, ko sem se spominjala vseh tistih dni, ki sem jih preždela v svoji sobi, za knjigami in kupi zapiskov.

Cela štiri leta nismo poslušali drugega kot to, kaj vse nas čaka na maturi in kako težke bodo pole. Tako je bilo že vse od samega začetka, torej od prvega dneva, ko smo postali fazani. Ne rečem, bilo je tudi lepo, nismo se že od prvega dne gimnazije učili za maturo. Uživali smo, se družili, skupaj spili kakšno pivo in hektolitre kave, igrali smo pikado in tarok, sem in tja smo prešpricali kakšno uro, učenje pa smo večkrat postavili ob rob, saj je še čas zanj, smo menili. In smo imeli prav.

Prišel je čas, ko se je bilo treba pospešeno učiti, matura se je bližala s svetlobno hitrostjo, časa je primanjkovalo, dan je imel preprosto premalo ur, da bi se zmogla naučiti vso snov na pamet, življenja pesnikov in pisateljev me niso zanimala, za matematične grafe mi je bilo tudi malo mar, zanimali sta me le psihologija in španščina, a tega je bilo najmanj, kar se učenja tiče. Ker so nam od začetka govorili, da ne bomo naredili mature, če se ne bomo učili, sem se sedaj učila kot nora. Marija, kako sem se učila. Od jutra do večera, vmes sem si vzela samo toliko odmora, da sem šla na kosilo, zvečer pa sem šla na sprehod, morda kakšen kratek čvek s prijatelji in dan je bil okoli. 

Splačalo se je. Ko sem pred sebe dobivala pole za pet predmetov, ki sem jih imela na maturi, sem dobila občutek, da se nekdo dela norca iz mene in vseh nas. Lažjih matematičnih nalog nisem reševala v vsem času, odkar sem bila gimnazijka, pri nekaterij je bilo treba le narisati graf linearne funkcije. Psihologija je bila otročje lahka, angleščina in španščina na maturi se nista mogli primerjati s polami, ki smo jih reševal za vajo. Tudi s slovenščino ni bilo nič drugače. Kako je možno, da je bilo vse tako lahko? Po eni strani mi še danes ni jasno, po drugi pa menim, da smo skozi gimnazijske dni ponotranjili stavke, kako zelo se je treba učiti, da maturiraš. In tisti, ki smo to storili, smo maturo opravili več kot uspešno. Če ti nekdo štiri leta govori eno in isto, si pač zapomniš. 

Rezultati so bili znani ob petih zjutraj. Nervoza najbrž mnogim ni dala spati, med njimi sem bila tudi sama. Zbudila sem se sredi noči in hitela prižigat računalnik, da bi svoje rezultate videla med prvimi. Točno ob petih so bili rezultati vidni. MATURIRALA SEM! Uspelo mi je doseči 27 točk, le tri so mi zmanjkale, pa bi bila zlata maturantka, če se še vedno prav spominjam. Sreča. Veselje. Evforija. Solze v očeh. Uspelo mi je! To je bil popoln dan.

Kljub veselju pa me je obdobje učenja dodobra izčrpalo, še isti vikend smo se z družino odpeljali na morje. Prvič v življenju sem bila tako zadovoljna s svojim dosežkom in tako prijetno utrujena, da sem bila najsrečnejša, ko sem ležala na travi v udobnem ležalniku, s senčnikom nad glavo in preprosto uživala v mislih na to, kaj mi je uspelo. 

Ko sedaj gledam nazaj, se mi matura ne zdi več tako grozna. Niti se mi ne zdi več nič posebnega, ko nekdo drug maturira. V teh letih sem pozabila na vsa tista občutja, ki so me takrat spremljala, čeprav nikoli ne bom pozabila tistega evforičnega občutka, ko so se na spletni strani Državnega izpitnega centra izpisali rezultati. Stran se je v nekaj minutah sesula, zaradi prevelikega obiska seveda. Lepo se je spominjati tako daljnih spominov. Sedaj pa pojdimo ustvarjat nove =)