Zadnji dnevi so bili res dolgi dnevi. Čeprav se dejanski čas dneva, torej svetlega dela dneva, vse bolj naglo krajša, kar je povsem normalno gled ena dejstvo, da bo kmalu konec oktobra, se moji dnevi dejansko daljšajo. Morda zato, ker se zvečer nikakor ne morem spraviti v posteljo, in tudi če se, ne morem zaspati. Morda zato, ker imam glavo polno stvari, ki so se ravnokar zgodile in tistih, ki prihajajo v zelo kratkem času in me to čustveno bremeni. Da so lahko dnevi še daljši in da se lahko brez prestanka soočam s svojo minljivostjo, sem včeraj zvečer ob povratku iz službe doživela prav poseben šok, kakršnih imam za nekaj časa povsem dovolj.

Ko sem se pripeljala pred domačo hišo, tik, preden sem zavila na dvorišče, je moj pogled presenečeno obstal na dveh avtomobilih pred sosedino hišo. Čeprav se ne družimo in nismo v stikih, razen, kadar soseda, ki je starejša gospa, kaj potrebuje, me je stisnilo pri srcu in nisem povsem dojela, kaj se dogaja. Ob cesti pred hišo je bil parkiran policijski avto, pravokotno nanj pa se je čez celo širino ceste šopiril dolg črn kombi. Nisem bila prepričana, če prav vidim. Kaj neki bi tam počeli policisti in čigav je kombi? In čemu je parkiran tako, da nihče ne pride mimo?

Parkirala sem, pobrala iz avta svoje stvari, jih odložila na hodniku in spotoma pobrala mojo čivavo, ki jo je zagotovo že kam tiščalo, saj je kot strela švignila na travo ob dvorišču. Ko sem stopila z dvorišča na prašno vaško cesto, se mi je zvrtelo. Šele takrat sem videla, da je "tisti dolg črn kombi, ki se šopiri čez ulico" pravzaprav mrliški avto. Obnemela sem. Gospa je bila stara le okoli 70 let. Zagotovo torej ne toliko, da bi kar tako umrla brez razloga. Čeprav se tudi to dogaja. A čemu je bila potem prisotna policija? 

Danes zjutaj mi je oče povedal, da je bil zvečer, le kakšne pol ure pred mojim prihodom, na tistem naslovu tudi rešilec. Torej sem imela, na žalost, prav. 

Odkar je odšla mama, se vsak dan sproti soočam sama s seboj, s svojo minljivostjo, s svojim kratkim življenjem in s tem, da me nekoč ne bo več in bom morda kot ona odšla sredi noči, čisto tiho in na skrivaj. Vse večkrat berem o smrti, o tem, kaj je po njej, kaj se zgodi z nami, ko nas ni več tu v fizični obliki. Kot sem včeraj nekje prebrala, smrti nas je strah le zato, ker je ne poznamo, ker je tako skrivnostna in ker se z njo konča naše bivanje tukaj na način, ki ga poznamo. V članku v reviji Sensa sem pred kratkim brala ravno o tem, da nas je strah neznanega, čeprav mnogi, ki so že okusili, kako je bili klinično mrtev, pravijo, da je to lep občutek. Ne bi bilo fino, če bi lahko kdo sporočil, kaj se mu je zgodilo po tem, ko je umrl? ;)

Vsem, ki odhajajo, želim, da bo odšli mirno, da bi bili v življenju po življenju srečni. In vsem, ki se soočajo z odhajanjem drugih, želim, da se bodo lahko soočili s tem in kljub temu našli cilj, ki jih bo ponovno naredil srečne. Pravijo namreč, da čas v resnici ne celi ran, poskrbi le za to, da se naučimo ravnati s svojimi "ranami" in da se zmoremo ponovno postaviti na noge. Naj nobena izguba ne bo zaman, vsaka od njih naj nas spomni, da je treba življenje živeti.