Že včeraj sem vedela, da prihaja nov dan, čisto nov, nepopisan, nedoločen, čeprav je bil hkrati tako določljiv, da ni bilo res. Čakal me je zadnji izpit. Zadnji pred diplomo. Tisti, ki ga poskušam narediti že zelo dolgo. Predolgo v bistvu. Izpit, ki bi moral biti opravljen že pred dvema letoma in pol, pa sem z njim tako dolgo odlašala, ker je bil najzahtevnejši v času moje dodiplomskega študija na FDVju. Ko sem se tako učila, že tretjič, mi je snov postala všeč. Ugotovila sem, da bi se zlahka ukvarjala s kulturno antropologijo, če mi le ne bi bilo treba v ta namen še najmanj štiri leta študirati in se potem ponovno spraševati, kje bom dobila zaposlitev. No, to vprašanje bo očitno še malo počakalo.

Dan bi moral biti v celoti uspešen. Ne rečem, ob zaključku dneva lahko rečem, da je bil uspešen. Četudi nisem opravila izpita, me je profesorica pohvalila, da vidi, da dejansko razumem, kaj me sploh sprašuje in da imam znanje, a ne dovolj precizirano. Porkaš, ne le, da sem šla že v tretje domov brez pozitivne ocene, še prijazna je z mano in pozitivna. Kako naj bom v tem primeru jezna nanjo? Ne morem biti ;) No, pa saj dan se je pravzaprav nadaljeval dobro, čeprav je bil prekleto naporen.

Popoldan sem imela frizerja. Uh, to je bila težka odločitev, a vseeno sem si precej dolge lase postrigla na takšno dolžino, ki sem se ji prej upirala z vsem, kar sem našla. In veste kaj? Zadovoljna sem. Vesela sem. Končno sem našla frizuro in še pomembneje - frizerko, ki zna narediti takšno frizuro, da mi je res všeč in ki posluša, kaj resnično želim. Ne rečem, veliko je dobrih frizerjev, najbrž, a tako dobre izkušnje s striženjem še nisem imela. =D Dan je bil takoj lepši. In še lepši je postajal.

V kavarni, kjer strežem, sta včeraj zvečer sedela prijetna moški in ženska, na videz ju že nekoliko poznam, ker večkrat prideta. Ženska je ob odhajanju prosila, če si sme sposoditi revijo Moje stanovanje, da bi jo zvečer doma v miru pogledala. Seveda sem ji dovolila, kako bi lahko rekla ne. In danes zjutraj je gospodična že navsezgodaj vrnila revijo, meni pa je v zahvalo pustila darilce. Sicer majhna pozornost, doma narejeno milo z vonjem sivke, ki pa mi je s svojim vonjem in kar je najpomembneje, namenom, naredila dan poseben. Vesela sem takšne pozornosti, da se je nekomu to, da si je lahko sposodil revijo, zdelo tako dobro, da se mi je odločil podariti nekaj tako izvirnega. Odličen občutek. 

Danes je bil torej dober dan. Čeprav dežuje kot iz škafa in vse naokoli poročajo o poplavah in nevarnostih, ki jih prinašajo nalivi, dan ni več siv. Občutek imam, kot bi sijalo sonce. Kaj zmorejo drobne pozornosti, ki jih morda kdo niti ne opazi, čarobno =)