Včeraj je minilo natanko pol leta, odkar strežem v kavarni Piškotek, ki se je odprla 11. maja letos. Čeprav sem bila na začetku nekoliko skeptična glede določenih gostov, ki so nam povzročali težave, se je izkazalo, da so Kamničani pravzaprav v večini zelo prijazni ljudje. 

Odkar se je kavarna odprla, se je kar nekaj ljudi, ki so zaposleni v v bližnji okolici, navadilo na nas in so naši vsakodnevni gostje, s katerimi vsakokrat spregovoriš kakšen stavek ali dva, odvisno od časa, ki je na razpolago. Sleherni izme dnjih je videti dober in prijazen človek ter prijeten gost. Dobila sem tisti pozitivni občutek, kot bi delala v večjem podjetju, kjer se vsi dobro razumejo in kjer se vsi poznajo ter so tako ali drugače povezani. Tako na primer vsakodnevno k nam hodi starejši gospod, ki je izredno prijazen in aktiven, pogosto hodi na izlete, ima nekaj dobrih prijateljev in z nekaterimi izme dnjih se občasno sreča tudi v naši kavarni. Potem je tu gospa, ki je ravno tako izredno prijazna, pogosto pride in vedno sem je vesela; pred kratkim sem celo izvedela, da je z mojo, zdaj že pokojno, babico sodelovala v društvu Metulji. Tu so tudi družinice z majhnimi otroki, ki vsakodnevno prihajajo na vročo kavo in piškotke, medtem ko se imajo njihovi malčki možnost igrati v dobro založenem otroškem kotičku. Mimo pogosto pridejo tudi starejši gospe in gospodje, ki se na poti domov ustavijo in si privoščijo kapučino s cimetom, čeprav še nikdar prej niso bili pri nas. In tudi oni so prijazni. 

Sem in tja k nam zavijejo tudi tujci, ki so sprva nekoliko zadržani, nekateri celo zmedeni, ker ne vedo, kam iti, kaj si pogledati, kaj pojesti in podobno. A ko jim postrežem z informacijami in zloženkami v angleščini, ki jih imamo prav v ta namen, po tem, ko so si privoščili pijačo in kakšno pito za prebujanje brbončic, so veseli, se odprejo in mi je v veselje, ko vidim, kako so dobre volje. Morda Kamnik vpliva na njih? So zato takšni, se ravnajo po ostalih Kamničanih? 

Ne bom rekla, da so vsi prebivalci Kamnika dobrovoljčki in da nikogar nikoli ne doleti slab dan, a k sreči sem imela z vsemi do sedaj dobro izkušnjo, kar me je tudi privedlo do tega pisanja. Če kdo še ni bil v Kamniku, naj se gre kdaj sprehodit po Šutni in si pogledat njegove posebnosti. Čeprav je Kamnik mesto, kjer se vse manj dogaja, kjer srečujem vedno manj ljudi, pa ima zame še vedno nek poseben čar, ki ga bo verjetno obdržal, zato se bom vedno rada vračala. Morda bo tudi z drugimi tako ;)