Pred mnogo leti smo se vsi odločali o svojem življenju. A bili smo le otroci in mnogi izmed vseh, ki smo se morali takrat odločiti o najpomembnejšem delu našega življenja, nismo imeli pojma, kaj si od življenja pravzaprav želimo. Bližal se je konec osnovne šole, hormoni so nam pričenjali nagajati, učenja je bilo za naše mišljenje preveč in skoraj nikomur se ni sanjalo, kaj bi rad počel celo svoje življenje.

Tako je naneslo, da sem se po "tehtnem premisleku" vpisala na kamniško gimnazijo. Govorili so, da je to zelo perspektivna poteza, da se lahko po končani gimnaziji vpišeš, kamor hočeš. Da je to ena izmed težjih gimnazij v Sloveniji in da večina dijakov maturira s precej dobrim povprečjem. Torej morajo njeni dijaki verjetno imeti tudi dobre možnosti za naprej. Kam naprej, takrat nisem vedela. Upala sem, da bom vedela čez štiri leta.

Veste kaj? MInila so štiri leta, jaz pa še vedno nisem imela nobenega konkretnega cilja. In tako je ponovno naneslo, da sem se vpisala na Filozofsko fakulteto, vzela sem dvopredmetni študij španskega in ruskega jezika z njunima književnostma. Kako srečna sem bila, ko so me sprejeli, od sreče sem jokala, še danes se spominjam tistega trenutka, ko sem odprla kuverto in je v njej pisalo, da so me sprejeli. In še vedno se spominjam trenutka, ko sem takoj zatem klicala starša na morje, da sem jima sporočila čudovito novico. Iz mojih objokanih besed sta komaj razbrala, kaj se dogaja.

In sem čez leto in pol pustila omenjeni študij. Ponovno sem se znašla v začaranem krogu. Našla sem si delo in sprva menila, da faksa ne rabim. Napaka. Čez dobro leto mi je končno vžgalo, da bi mi kakšna stopnja višje koristila. In sem se vpisala na Fakulteto za družbene vede, kulturologija, izredno. 

Študij je bil izredno zanimiv, teme so bile zanimive, predmeti in profesorji odlični, vsaj po večini. Minila so štiri leta. Vmes sem zamenjala precej služb, seveda preko študentskega servisa, da se razumemo. Trenutno imam vpisano dodatno leto, se pravi sem absolventka, tik pred diplomo, manjka mi samo še izpit iz kulturne antropologije. Ki ga očitno ne bom naredila, vsaj še nekaj časa ne. In sem spet tam, kjer sem bila pred enajstimi leti: Kaj početi s svojim življenjem? 

Vse bolj ugotavljam, da mi z diplomo, ki jo bom pridobila, ne bo nič kaj preveč lažje, kot brez nje. Kot večini mojih sovrstnikov in sodiplomantov, če se lahko temu tako reče. Iščem delo, takšno, s katerim bom lahko spodobno živela, s katerim se bom lahko postavila na lastne noge, s katerim si bom lahko čez nekaj let, v kolikor mi bo biološka ura to sploh še omogočala, ustvarila družino, o kateri danes lahko le sanjam. In kot je verjetno izkusila že velika večina, takšnega dela ne dobim. 

Vsak dan sproti si razbijam glavo z dejstvom, kako zelo sem se zmotila, ko sem se vpisala na gimnazijo, kako zelo se moti država, ko vsako leto znova razpiše toliko prostih mest na gimnazijah, kako zelo se motijo starši, ko svoje otroke pustijo, da se vpišejo na šole, ki jim ne dajo drugega, kot štiri leta drila za maturo, štiri leta učenja stvari, za katere na ostalih srednjih šolah niso niti slišali in na koncu niso vredni nič. Vsi se motimo pri tem. V teh letih sem se naučila ogromno, a to nik. ogar ne zanima. Učila sm se precej bolj, kot marsikdo, ki ima danes dobro plačano službo, ki se ne sekira, kako si bo privoščil dopust, s čim bo plačal položnice, kdaj si bo lahko ustvaril družino in kdaj bo lahko sploh upal pomisliti na prihodnost. In od tega nimam nič. Vsak dan znova sedim za ekranom računalnika in brskam po straneh zaposlitvenih portalov in si razbijam glavo s tem, kje najti spodobno službo. S tem, kako napisati dobro spremno pismo. In potem se spet žrem, ker ne dobim niti odgovorov, kaj šele povabil na razgovor. 

Sedaj sem stara 26 let. In nimam ničesar. Ničesar nimam, s čimer bi se lahko pohvalila, s čimer bi si lahko kaj privoščila, s čimer bi si upala razmišljati o prihodnosti. Pa ne govorim o neki daljni prihodnosti. Govorim o jutri. In na žalost nisem edina s tako izkušnjo in tako težavo. Kdo ve, koliko je še takih, pa nič ne rečejo, preprosto živijo iz dneva v dan in se ubijajo, tako kot jaz in mnogi drugi. In država ne naredi praktično nič, da bi stvari spremenila na bolje, da bi svojim državljanom omogočila nekakšno dostojno življenje. 

Tako pri teh letih še vedno v veliki večini živim na račun staršev, ker moje delo ne zadošča, da bi bila sposobna sama preživeti. Vsaj zaenkrat ne. Jezna sem, ker po več kot petih letih dela nimam niti dneva delovne dobe. Ker mojih izkušenj nihče ne rabi, nikomur ne koristijo in nikomur niso mar. Ker se po vseh letih šolanja še vedno iščem - za kar sem delno kriva tudi sama, a še vedno - zakaj ne ukinete gimnazij? Moja težava se začne tam in upam, da se bo končala kje drugje in na boljši način. Pa ne želim si tega le zase, temveč za vse, ki se vsak dan trudijo, da bi lahko preživeli in da bi se počutili sposobni preživeti. Srečno - meni in vam.