Članek
Avra
Objavljeno Nov 29, 2014

Včeraj bi morala normalno zaključiti svojo izmeno v kavarni in oditi po avto k mehaniku, čakala sem šefico, ki je prevzela delo v naslednji izmeni. Ko se je pričela zbirati zaključena družba, ki je imela pri nas rezerviran prostor, sem se pričela počutiti prav hecno. Določene točke pred mojimi očmi so postale nevidne, pod nobenim pogojem jih nisem mogla videti. Aha, spet je tu, moja draga migrena, ki prihaja v vsej svoji veličastnosti in moči. Pojavila se je avra. 

Kaj storiti, za volan ne morem, lahko še spregledam pešca ali avto pred seboj ali kdo ve kaj, kaj bi zagotovo spregledala. To ni varno. Kaj storiti? Ah, morda se motim, morda sploh ni avra, pa samo malo čudno vidim, se mi je zvrtelo ali kaj temu podobnega. Naj vseeno koga pokličem, naj pride po avto in me odpelje domov? Milijon stvari mi šviga po možganih. Pa ne zgolj misli, tudi impulzi, ki se jim je očitno zmešalo. Do trenutka, ko je šefica končno stopila skozi vrata kavarne, sem imela pred očmi že cel cirkus, dobesedno. Migetanje svetlečih pikic, diamantne proge, lučke, ki švigajo sem in tja, prazna in temna polja med njimi, vse okoli pa sama tema. Zdaj mi je jasno, zakaj mi je že eno uro tako slabo, da komaj stojim. In zakaj sem tako žejna in me niti liter vode ne odžeja več. Čutim, kako se glavobol plazi v moje možgane, kako grozi, da se bo stopnjeval do onemoglosti, dokler ne bom od utrujenosti zaspala. Migrena me že dolgo ni obiskala, pred več kot pol leta sva se nazadnje čutili. Ko se vsaj ne bi nikdar več.

Občutek imam, da se bom sesedla. Svetloba je vse strašnejša, vonji premočni, telo je pretežko in tako mi je slabo... Kaj naj, poklicala bom Luko, naj me pride iskat. Čeprav sem malo prej vzela dva Lekadola, me na poti domov vse bolj in bolj boli glava, noro, kako te to lahko izčrpa. Končno sva doma. Vse tiste luknje na cesti so bile en sam demon, ki mi je slabšal stanje. Po zame utrujajočem sprehodu s psom se lahko samo se uležem in upam, da čimprej mine. Moti me vsaka svetloba, še tista s ceste, hrana, ki se jo nesla psici pred nekaj minutami, se še vedno preveč voha in mi smrdi, glasovi so preglasni. Iz sestrine sobe se sliši smeh in govorjenje, meni pa še bolj razbija v glavi vedno, ko se jakost glasov zviša. Čeprav se trudim ostati budna, ne gre. Zadnji dve uri sta me dodobra izčrpali in ko ne čutim več tako močne bolečine, ki me je še maloprej ubijala, zaspim v upanju, da bo zjutraj vse dobro.

Zanimivo, na kakšno raven te avra pripelje. Vsa ta svetloba, ki se v mojih očeh sveti kot lučke na novoletni jelki, ki migetajo in poplesavajo v obliki zavese meni pred očmi na način, da ne vidim ničesar skozi. Kot bi se mojim možganom zmešalo. Malo manjka, pa bi videla še vse povezave mobilnih telefonov, interneta in duš v različnih svetlobnih odtenkih. In glasovi, kako so lahko naenkrat tako glasni, kako je možno, da jih slišim popolnoma drugače, čeprav se v resnici niso spremenili? In kako je možno, da imam naenkrat še bolj izostren voh in vse vonjam petkrat bolje kot prej, pa že tako precej intenzivno zaznavam vonje? In zakaj sem kar zlepa tako občutljiva na sleheren dražljaj iz okolja, ki me sicer ne zmoti in mi ne povzroča nobenih posebnih občutij? Kot bi se moji možgani dvignili na nekoliko višjo raven za pol ure, toliko, kot navadno traja moja avra, kot bi kar naenkrat lahko uporabljala več kot 10% svojih možganov in zaznavala stvari, ki jih drugi ne zaznajo. Če bi gledala s tega zornega kota, bi mi bil morda očutek lahko še všeč, vendar je stvar preveč neprijetna, saj me ohromi in nisem sposobna nadaljevati dela, ki je ravno takrat v teku. 

Kdor je že kdaj občutil avro in njeno mogočnost, ve, o čem govorim. In kdor je ni - si lahko morda vsaj prebere o teh zadevah, saj niso tako zelo redke (ali pač, in sem jaz ena izmed redkih "srečnic", ki imajo možnost občutiti vse to) in nič n škodi, če imamo na voljo dovolj razumevanja in znanja za te stvari, če bi nam kdaj morda prišle prav. In čimmanj avre in migren želim vsem, tudi sebi ;)