Že precej časa se vrtim v krogih tistih ljudi, ki že dlje časa iščejo zaposlitev, tako ali drugačno, pa se ne pokaže nič dobrega, nič takšnega, s čimer bi se dalo živeti. Pa imam srečo, da imam še status absolventa, oziroma da sem letos vpisala dodatno leto, da imam torej še status, si morete mislit, pri mojih 26 letih, pa še kar delam preko študenca. Ja ni druge, ali to, ali pa nič.. In veste kaj, čeprav iščem na vseh straneh, vmes sem imela odprt tudi s.p., pa sem iskala delo, ki bi ga lahko opravljala preko tega, pa vseeno ni bilo nič. 

Se je kdo tam zgoraj kdaj zamislil, kako to zgleda? Si je kdo od tistih, ki so na položajih in bi lahko pomagali popraviti vse to, sploh kdaj poskusil predstavljati, kako izgleda, če si odrasel človek in se ne moreš postavit na lastne noge? Kako izgleda, če ne vidiš luči na koncu tunela, če nimaš pojma, kdaj, za vraga, se bo vse tole končalo? Kako se počutim jaz in še ogromno, za moje mnenje preveč, ljudi, ki zaslužijo komaj za sproti in nimajo sredstev, da bi lahko samostojno živeli, da bi lahko načrtovali družino, da bi lahko s partnerjem načrtovali skupno življenje, stanovanje? Da bi si šli mogoče po nove hlače ali pa da ne bi petkrat premislili še takrat, ko gredo kupit spodnjo majico za tri evre?? Ali se dejansko sploh kdo izmed tistih na vrhu zaveda, kako na robu živčnega zloma smo vsi tisti, ki si vsak dan znova prizadevamo, da bi našli službo in je ne dobimo? 

Vsak nov dan pomeni nov začetek. Vsaj dokler ne prižgem računalnika in ne pričnem brskat po spletnih straneh, kjer delodajalci objavljajo prosta delovna mesta. Pregledam vse, od prvega do zadnjega prostega delovnega mesta. In če je res dober dan, morda najdem kakšnega enega ali dva, na katera se sploh lahko prijavim. Kakšne so možnosti že samo za to, da prideš do razgovora, vemo vsi. Včasih se razveselim že, ko me dejansko povabijo na razgovor, ali pa ko mi vsaj odgovorijo, čeprav gre za zavrnitev. In tako se vrtim v začaranem krogu. Vsak dan toliko razpisov, pa vsi iščejo programerje, ekonomiste, naravoslovce, nekoga, ki si je pridobil strokovno izobrazbo, seveda ne v moji študijski smeri. In potem se sprašujem, kaj naj počnem z diplomo in nazivom, ki ju bom pridobila v kratkem? Kaj mi bo? 

Četudi bi želela dopolniti svojo izobrazbo in svoje znanje s čim uporabnejšim, preprosto nimam ne denarja in ne časa za to. Vse stane, pa ne le denarja, tudi ogromno časa, in resnici na ljubo, pri teh letih si želim imeti nekaj, kar bi mi dalo vedeti, da sem vsaj nekaj dosegla, da sem že nekaj ustvarila iz svojega življenja. Pa nimam. In ne morem imeti. Ah, kam gre ta svet... Pravijo, da je krize konec.. Jaz tega ne občutim. In ob tem sem jezna na ves svet, čeprav svet ni kriv, da je tako. Ali pač? Ne vem. Vem le, da je težko živeti tako neurejeno življenje, ki bi si ga tako rada uredila, a ne gre. 

Gremo spat, da bo prej jutri. Jutri je namreč nov dan, čas za nove začetke.