Zvonec. Psi lajajo kot utrgani. Čivava in mešanček imata svoje arije, novofundlandka se jima pridružuje, zunaj tulijo sosedovi psi. Na štedilniku se pečejo palačinke. Tale zvonec je pozvonil v popolnoma napačnem trenutku. Kam naj zdaj dam te palačinke, naj kar ugasnem vse skupaj in tečem odpret?! Na hitro pogledam skozi okno, na pragu stoji mlad moški, ene knjige ima v rokah, kot lahko vidim od zgoraj. Mama mu je že odprla in slišim, kako mu razlaga, da nima denarja in da ne bo ničesar vzela. Uh, spet neka prodaja in vsiljevanje, zdaj pa res moram dat palačinke na pavzo in it dol. 

Ko pridem po stopnicah, glasno pozdravim, kar je gospodiča očitno nekoliko prestrašilo. Čudno, saj sem bila čisto prijazna. In, oh joj, oblečen je kot kakšna maškara, a niso maškare šele enkrat februarja, ali pa morda marca? Na sebi ima nekakšno belo oziroma svetlo haljo do tal, podobno tistim, ki jih nosijo duhovniki, čez ima oblečeno bundo, s čela pa seva zlata barva, s katero ima navpično do nosu narisano nekakšno čudno črto, za katero niti ne vem, čemu služi. Malo manjka, da ne bruhnem v smeh, pa kaj je to, skrita kamera?

Ko opazi, da ga vprašujoče gledam, hiti razlagat, da je menih - mislim halooo, od kdaj se pa menihi mažejo po čelu in hodijo naokoli po hišah - in da ima nekaj za nas. Mu kar takoj povem, da ne rabimo ničesar, da ne kupujemo ničesar in da se zahvaljujem. Še vedno hoče nekaj dati, vsiliti, pravi, da vsakemu da neko malenkost. Na tem mestu ga ponovno prekinem, saj sem že povedala, da ničesar ne rabimo in niti ne bom ničesar vzela. Hoče mi izročiti vsaj vizitko. Ne rabim, mu povem. "Menih" je čisto presenečen, kar ne ve, kaj bi rekel, očitno sem ga presenetila, najbrž je pričakoval, da je babica sama doma in da jo bo lahko naplahtal za kakšen nakup nekakšnih čudodelnih knjig ali kaj podobnega. Nekaj kratkih trenutkov naju zmedeno gleda, nato pa se končno obrne in s pozdravom na ustnicah odide. Upam, da čimdlje in da ga ne bo več k nam. 

Sedaj sedim in razmišljam, kaj se je sploh zgodilo. Zakaj mu nisem rekla, naj se neha delat norca iz ljudi? Takšne zadeve zame niso namreč nič drugega, kot nategovanje ljudi, predvsem starejših, ki želijo pomagat in iz tega razloga dostikrat kupijo nepotrebne stvari, samo, da bi s tem nekomu vsaj malenkost pomagali. Seveda, taki "menihi" in njim podobni "prodajalci" vedno hodijo od vrat do vrat v dopoldanskem času, ko so takšni starejši ljudje sami doma, saj so ostali prebivalci večinoma takrat v službah. No, pri nas temu ni tako, vedno je nekdo doma, pa čeprav smo veliko zdoma in se med seboj redko vidimo, navadno se namreč le zamenjamo, nekdo odhaja, drugi pride, skratka, hiša ni nikoli prazna. Kakšna škoda za takšne "prodajalce" in kakšna sreča za nas. Malo sem zašla, pa ni važno. Razmišljam, koliko ubogih duš takole zavedejo, koliko upokojencev, ki že tako komaj preživijo mesec s svojo revno pokojnino, prepričajo v nakup kakšne nepotrebne šare za popolnoma prevelik znesek? Kako, da jim ljudje sploh verjamejo? Po eni strani razumem, kako je to možno: naša babica recimo zelo slabo vidi in vprašanje, če je videla tisto zlato barvo na čelu in če je jasno razločila, koliko je bil star moški, ki je prišel na vrata. 

Vse manj verjamem vsem, ki takole prosijo za denar. Mnogi se predstavljajo za dobrodelneže, za predstavnike varnih hiš in materinskih domov, čeprav nihče izmed njih ne hodi prosjačit po domovih. Nekakšno izkaznico ali kaj podobnega, kot nekakšen dokaz o lastnem predstavništvu določene ustanove si dandanes lahko naredi že vsak, če se le malo spozna na računalniške zadeve. Kam smo prišli. Pa niso vedno krivi samo tisti, ki to počnejo, mnogi to verjetno delajo zaradi golega preživetja. Pa ne, da bi to podpirala, mislim tak način, vendar nekatere s tega vidika morda razumem. 

V vsakem primeru, prazljivo pri odpiranju vrat neznancem. To vedno govorimo tudi naši babici in očitno jo bo počasi srečala pamet ;)