Minila sta dva tedna (in nekaj dni povrhu), odkar sem zadnjič jedla hrano, ki izhaja iz živali. Kakor sem imela na začetku občutek, da nisem nikoli dovolj sita in da bi lahko non-stop jedla, se je to zdaj spremenilo. Nisem več lačna na eno uro, ne pojem več toliko naenkrat, ne glede na to, kaj jem. Očitno se je telo navadilo na nov način prehranjevanja, želodec se mi je malo skrčil, zato jem večkrat po malo, počutje pa je popolnoma drugačno.

Počutje je boljše. Nisem vsa zaspana cele dneve, ker je hrano, ki dejansko vsebuje vse, kar res rabim, ne le balast in škodljive snovi, ki sem jih prej zaužila z ocvrto hrano, toasti, mesom, paštetami in posobno. Nisem več zaspana po vsakem obroku, ker je hrana lažje prebavljiva in mi da več energije kot tisto, kar sem jedla prej. Počutim se lažjo, močnejšo. 

Kdor ni poskusil živeti brez uživanja živalskih proizvodov, morda meni, da je to vse v psihi. Ne, ni. Če bi bilo, se ne bi tako počutila, ker me je bilo na začetku strah, ali bom sita, ali bom lahko na nogah dlje časa, ali bo vse v redu. Če bi bila na delu psiha, bi bila najbrž v groznem stanju. Pa nisem. 

Ni več težko živeti s takšno hrano, pravzaprav mi je to postalo popolnoma normalno, kot bi od nekdaj živela tako. Je pa vse težje prenašati vse to oglaševanje raznih mesnih izdelkov, kot so šunka za veliko noč, jajca, ki jih je potrebno vsako leto pobarvati vsaj 30, drugače si nenormalen, poli salama, bedrca in podobno. Nenehno imam ob takih oglasih in produktih pred očmi grozote, ki se živalim dogajajo vsakodnevno v tovarnah, kjer ljudje z njimi počnejo vsemogoče svinjarije brez najmanjše empatije, ker jim gre le za dobiček in svojo egoistično dobrobit. Morda sčasoma na te stvari ne gledaš več tako strogo, ali pa je le še huje? Ta del me še čaka in slej ko prej bom ugotovila, kako postane kasneje.