Ko sem bila še čisto majhna, na tem ljubem svetu sem živela komaj kakšno leto, morda kakšen dan več, je oče prinesel domov mojega prvega kužka. Tačko mu je bilo ime. Skotil se je vaški mami in najverjetneje vaškemu očetu, takrat namreč ni bilo sterilizacij in kastracij, ljudje k veterinarjem niso preveč hodili, sploh ne tisti iz vasi, o pasemskih psih se večini še sanjalo ni, in tako so psičke kotile takšne in drugačne mešančke. Moj mali kuža je bil rjave barve, šapice in prsni del je imel bel, svetlejši je bil tudi okoli gobčka, od smrčka in do stopa se je raztezala svetlejša lisa, svetle ožige je imel tudi nad očmi. Bil je izredno potrpežljiv pes, jaz pa punčka z izredno veliko časa, ki sem ga seveda porabila zanj. 

Ker nisem hodila v vrtec, je bil moja družba pogosto Tačko. Skupaj sva se igrala, oziroma sem se jaz igrala, on je pa potrpežljivo sledil mojim poveljem in moji navihanosti. Igrala sva se kavbojce in indijance, z vodenimi barvicami sem mu pobarvala dlako, da bi bil lepši, celo postrigla sem ga, čeprav je bila njegova dlaka že tako kratka. Z njim sem delila svoje sladkarije (kaj sem pa takrat vedela, kaj pes sme in kaj ne), drobiž, ki sem ga dobila od babic (da si bo šel lahko v trgovino kaj kupit, seveda), popoldanski počitek sem preživela v njegovi družbi na topli in udobni dekici. Skratka, pes je bil moja družba, moje bistvo, moje veselje. In nekega jutra ga ni bilo več. Starši so rekli, da je ušel, kot že tolikokrat prej, da bo verjetno prišel nazaj. 

Moje življenje je bilo brez psa prazno, tako zelo sem si ga želela. Nekaj let sem vztrajno nagovarjala starša, da bi imeli novega kužka, a nista bila za to. Morda sta menila, da gre le za otroško željo in da pes kasneje ne bo več zanimiv. Ko je prijateljica dobila kraško ovčarko, sem ogromno ur preživela pri njej, mala kepica je bila tako lepa, crkljiva, mehka, tudi sama sem si želela nekaj takšnega. 

Minilo je precej tednov, mesecev in let. Meni se je zdela cela večnost. In prišel je tudi dan, ko sta se starša končno strinjala s tem, da imamo pri hiši ponovno kosmatega štirinožca =) Naš bernski planšar je bil sprva v mojih rokah, vsakodnevno sem ga česala, vozila ven, šla sva v pasjo šolo in bilo je zabavno. Kasneje je sicer skrb zanj prešla na očeta, še danes ne vem, zakaj, verjetno jaz nisem več našla časa, tega se ne spominjam več. Ko je po osmih letih Reks odšel zaradi raka, si nisem želela drugega, kot novega psa. 

In je prišel, mali črni medo, navihan in igriv zaspanček, mali novofundlandec Leo. To je bila sreča - na vrvici in brez nje. Take načrte sem imela, želela sem ga razstavljati, pariti, a žal ni šlo po mojih velikih načrtih. Zalomilo se je že v njegovi mladosti, ko smo ugotovili kriptorhizem, tej ugotovitvi je seveda sledila operacija in odstranitev obeh mod, zdravega in tistega v trebušni votlini. Sledilo je slikanje komolcev in kolkov in grozljiva novica, da ima pes hodu displazijo kolkov in komolcev. Če sem bila prej vsaj malo optimistična, se je zdaj v trenutku vse sesulo v prah. Vse moje sanje, vsa moja upanja in vse moje želje. Huda displazija. Ta stavek mi še vedno odzvanja v glavi, celo po vseh teh letih, šest jih je minilo. Vedela sem, kaj to pomeni in Leova prihodnost resnično ni bila rožnata; iz dneva v dan sva se trudila s protibolečinskimi tableti, s pogostimi kratkimi sprehodi, plavanjem, Žal mu ni bilo usojeno, pri štirih letih smo ga uspavali zaradi kostnega raka. 

Danes z mano živijo trije psi: čivava, novofundlandec in mešanček. Med seboj so si tako različni, tako po karakterju kot po starosti in velikosti. Čivava je bila prvotno darilo mojemu bivšemu fantu, a je po najinem razhodu ostala pri meni, kjer je bila že prej večino časa. Mešanček je pravzaprav najdenček, pred skoraj tremi leti se je zatekel v skladišče podjetja, kjer sem takrat delala - in se seveda znašel pri meni. Čeprav je bilo prvotno mišljeno, da bo šel v zavetišče, če v nekaj dneh ne najdem lastnikov (čipiran žal ni bil), je na koncu ostal pri nas na željo moje sestre. Novofundlandka je prišla k nam pred nekaj več kot dvema letoma, je rodovniška, razstavne linije, v kolikor pa mi bo življenje dopuščalo, bom enkrat lahko tudi crkljala njene mladičke. 

Pred dvajsetimi leti si ne bi nikoli mislila, da bom imela možnost živeti s kar tremi psi, danes pa si ne predstavljam, da bi morala živeti brez njih. Tisti, ki imajo v svojem življenju pse (in govorim v množini), vedo, da psov ni nikoli preveč ;) Življenje se je tako zanimivo in priejtno obrnilo. Takrat, ko sem ostala brez kužka, sem si želela le psa in nič drugega. Danes pa si želim le to, da bodo zdravi in da bodo z mano še mnogo let.