Torej, pred dobrimi tremi meseci sem se podala v svet veganstva, za katerega sem še do nedavnega menila, da je pretiran, skrajen, vendar takrat nisem vedela tega, kar vem zdaj. Nisem se poglabljala v etiko, v drugačen, empatičen pogled na živali, čeprav sem imela živali neznansko rada, odkar pomnim, je bila ideologija, da živali pač jemo in jih moramo jesti, vcepljena v moje možgane, zato o tem nisem razmišljala. Danes, ko se mi zdi takšen način življenja nekaj povsem normalnega, ko imam občutek, kot bi že od nekdaj živela na način, zaradi katerega ne trpi in ne umre nobena žival, ko se zaradi novega načina življenja počutim bolje, ne mislim več, da je veganstvo pretirano. Danes menim, da je to povsem normalno in žalosti me, ko ljudje zagovarjajo svoje vsejedstvo kot konji s plašnicami, ki drvijo naravnost in ne vidijo ne levo ne desno. 

V tem času sem dobila kar precej vprašanj na to temo. Ljudi zanima, kaj zdaj sploh jem, kje dobim potebne vitamine in minerale in ostale elemente z zanimivimi imeni. Sprašujejo celo, če bi svoje otroke, če jih bom kdaj imela, hranila vegansko. In pridejo tudi dnevi, ko slišim, da tako ne bom spremenila sveta s tem. Ne, samo ena oseba ga ne bo spremenila, ko nas je več, pa se lahko pogovarjamo o spremembah. In tudi, nekdo mora začeti s takšno spremembo. Tudi odprava suženjstva je bila nekoč dojeta kot nora ideja, nekaj popolnoma deviantnega, vendar je nekdo nekje nekoč prišel na dan s to noro idejo, da pa to ni v redu. In danes (žal ne povsod) je suženjstvo nenormalno, prepovedano, kaznivo. Tudi Zemlja je bila nekoč ploščata, ne? In ko se je pričelo govoriti o tem, da je naš planet okrogel, je bil Galileo za ljudi nor, čeprav ideja ni bila nova, saj jo je izustil že Aristotel. In danes vemo, da je to, kar sta trdila, res. Torej, vsaka novost se začne v glavi enega človeka in sčasoma to novost prevzame mišljenja mnogih ljudi. 

Na začetku sem z veseljem razložila, čemu sem se tako odločila, odgovorila sem na vsa vprašanja, se trudila, dobila pa začudene in neodobravajoče poglede. Danes se mi ne da več toliko razlagat, kaj in kako, čemu bi razlagala, če je ljudem to smešno, noro, in po vsej razlagi še vedno rinejo v svojo smer, brez razmisleka o ravnokar slišanem. Počasi vidim, da nima smisla razlagat, če ljudje razlage niso pripravljeni predelati, mnogi vprašajo zato, da lahko na moje odgovore odgovarjajo z novimi vprašanji o tem, koliko je to sploh dobro za telo, za otroke, za človeka, za svet, za živali in ne vem koga. Res je, da je lažje nekoga vprašati, kot o tem prebrati kup strokovnih člankov, raziskav, literature, je pa zagovoto branje bolj efektivno. Tisto, kar sama razlagam, nima učinka, mnogim se zdi, da sem si dejstva sama izmislila. Tisto, kar pa ljudje preberejo, pa ima ponavadi večji učinek, saj je jasno razvidno, čigavo delo je članek/ knjiga/ raziskava.

Čemu sem dolžna komurkoli pojasnjevati svoj način življenja, čemu bi bilo treba razlagati, kaj in kako bom hranila svoje otroke, v kolikor jih bom sploh imela? Sama nisem še nikoli vprašala nobene mamice, zakaj se je odločila, da bo imela otroke in ali ni to morda dražje, kot če jih nimaš. Ne sprašujem ljudi, zakaj hodijo v cerkev in kakšno življenje se jim to zdi, ali jim prinaša veselje, dobiček, ali kdo bolje živi zato. Še nikoli nisem nikogar vprašala, zakaj se vozi z avtom, ko pa je življenje na kolesu cenejše, manj onesnažujoče, bolj zdravo. 

Opažam, da z vsako večjo spremembo v življenju pričnemo spreminjati svoje mišljenje, svoje zavedanje, sebe. In posledično tudi okolico, v kateri živimo. V teh treh mesecih sem šla skozi faze, o katerih se mi ni prej niti sanjalo. Svet pričneš dojemat drugače, če koga zanima, kako to izgleda, naj poskusi ;)