Mrzlo marčevsko jutro, pomlad prihaja. Danes je točno eno leto, odkar sem se podala na pot veganstva. Sonček. Toplo sonce boža moja lica in v mojih laseh se sveti njegov odsev. Srečna sem, vesela sem, da sem živa. Gore se kopajo v jutranjih sončnih žarkih, kako lepe so takole obsijane ob sončnem vzhodu. Način življenja, ki me vodi točno eno leto, mi je spremenil življenje. Diham svež zrak in gledam zadovoljno psico ob jutranjem sprehodu. Okoli mene širna polja, v daljavi hribi, gore, sliši se petje ptic. Prej nisem znala ceniti narave, v kateri živim. Nisem se zavedala, kako lepo je lahko življenje. Danes drugače gledam na svet. Vesela sem, da sem spregledala in da zaradi mene živali ostajajo žive, vesela sem, da ne onesnažujem okolja po nepotrebnem s konzumacijo živalskih produktov, vesela sem, da se počutim bolj zdravo, bolje.

Veganstvo je spremenilo moje življenje na vseh ravneh. V istem obdobju, ko sem privzela veganski stil življenja, sem pričela tudi meditirati, kar je izjemno pripomoglo k moji vse večji umirjenosti, k umirjenemu umu, k temu, da ne izgubim živcev za vsako malenkost, kot se je to dogajalo prej. Dnevi so postali lepši in tudi negativne stvari mi ne pokvarijo več tako hitro dneva, kot je bilo to v navadi pred več kot enim letom. Zdravje se je ravno tako izboljšalo – psihično in fizično. Moje alergije niso več tako velik problem, in to celo po tem, ko sem prenehala z jemanjem zdravil skorajda v celoti (prej sem jemala dvoje tablete in pršilo za nos, zdaj jempljem le pršilo, in še to po potrebi). Ravno tako nimam več takšnih težav z astmo in se da živeti z vpihom zdravila le vsake toliko, ne pa vsak dan. Glava me ne boli več, čeprav sem imela prej precej težav z glavoboli, tudi z migrenami. Pogosto sem bila napihnjena, bolel me je trebuh – to se zdaj zgodi le redko, pa še takrat točno vem, kje sem ga polomila; navadno naredim napako, ko ne jem, ko sem lačna ali pa hrana ni dovolj močna in me posledično prične bolet trebuh in se napihnem. Težav z zgago nimam več. Menstruacija se mi je uredila, nič več izostankov po dva meseca ali več, tako da predvidevam, da tudi policističnih jajčnikov ni več, za potrditev te moje hipoteze bom seveda morala še na pregled h svoji ginekologinji.

Končno občutim svoje telo, ga slišim in se zavedam, kdaj mi divjajo hormoni, kako se spreminja moje počutje skozi mesečni ciklus, vem, kdaj ga kje polomim s prehrano ali s pijačo, kdaj sem naredila kaj, kar mojemu telesu ni po godu. Skratka, slišim telo, ko mi govori, kaj se z njim dogaja, česar prej ni bilo, bilo je zgolj telo, ki mi je bilo pogosto v napoto. In teža… zelo se je zreducirala. Prvi teden je padlo dol pet kilogramov, kasneje je šlo bolj počasi. Vendar sem v tem letu izgubila 15 kilogramov; malo po delih, ni šlo enakomerno in počasi, temveč je ponavadi padlo nekaj kilogramov naenkrat, kadar kakšen teden res nisem imela časa jesti – zredila pa se nisem nazaj, nasprotno, obdržala sem težo, čeprav imam občutek, da non-stop jem, si kuham in pečem sladice, miksam smutije in lupim oreščke.

Nisem več lačna, nikoli, saj lahko ves čas jem brez slabe vesti – ja, tudi sladice s čokoladnimi kremami, kremšnite, sladoled, pice z obilo sira, gobic in ostalih okusnih dodatkov, testenine z veliko omake, potico, krofe, kruhke s porovim, avokadovim ali bučkinim namazom, humusom, obloženimi s topljivim sirom, zeleno solatko, rukolo, paradižnikov, kumarami, čebulico in podobnimi dobrotami in pohan sir s pomfrijem z vegansko tatarsko omako in še mnogo drugih okusnih zadevic. Zakon, to sem vedno želela, da bi lahko jedla kolikor bi hotela in kar bi hotela, pa se ne bi zredila, in evo, veganska prehrana mi je to omogočila. Torej, manj kil, več hrane. Pa ne samo več solatke in v vodi kuhanega krompirja, temveč vse, kar mi srce poželi. 

Od nekdaj sem mislila, da je veganstvo ekstremistično, da so ljudje čisto zmešani, ker se grejo to. Danes sem neskončno vesela, da sem bila ravno takrat na ravno tistem mestu in da je mimo prišla ravno tista punca in mi dala v roke ravno tiste letake, ki so me prepričali - pa sem bila prepričana, da bo to nemogoče, da ne bom zdržala, da bom lačna, da bom pogrešala hrano, da ne bom znala živeti brez vsega, česar sem bila navajena celo življenje. Pa sem zmogla. Veganski izziv je pri meni obrodil sadove, čeprav sem ob prebiranju izkušenj mojih predhodnikov menila, da tako pozitivna izkušnja skoraj ni mogoča. Nikoli mi ne bo žal za izziv. Žal mi je le tega, da nisem sprejela te odločitve že prej, da sem bila tako slepa in nedovzetna za vse informacije, ki so m obkrožale toliko časa. 

Spremenilo pa se ni le moje zdravje ali le moja teža in moje psihično stanje. Spremenil se je moj pogled na živali. Vedno sem se na smrt bala pajkov. No, ne morem reči, da se jih ne bojim več, je pa zagotovo zdaj drugače, ker na živali gledam kot na še ena živa bitja, ki so nam enakovredna, ki imajo ravno tako svoje življenje, svoj sistem, po katerem živijo, imajo svoje nagone, delajo za preživetje, želijo nadaljevati svoj rod, borijo se za svoje življenje. Pa ne govorim le o pajkih, govorim o vsem živalih, vsa živa bitja imamo enako željo - željo po ŽIVLJENJU. In živali so moje prijateljice; to seveda ne pomeni, da se bom šla nalašč nastavljat levu, če ima kdo kakšno tako idejo, temveč pomeni to, da ne bom škodila nobeni živali, če me le ne bo življenjsko ogrožala in ne bom imela druge možnosti, kot da se branim, da bi preživela (kar se verjetno v okolju, kjer živim, ne bo zgodilo, razen če me ne napade medved). Živali imajo, tako kot mi, dušo. Občutijo trpljenje, veselje, žalost, srečo, olajšanje, strah, bolečino, ugodje - vse to se da videti v očeh živali, ravno tako, kot se mnogo notranjih občutkov lahko razbere iz oči človeka. Skratka, bila sem pri pajkih: ne bojim se jih več na smrt, saj vem, da si tudi oni želijo živeti. Če ga najdem v hiši in če je možno, ga nesem ven, pa naj gre po svoje. Tudi, ko grem nabirat čemaž, ne skačem več ob vsakem premiku med listjem, temveč pustim živalici, da gre svojo pot, saj mi konec koncev nič noče, tam je, kamor spada, jaz pa sem ji v napoto - navadno tam kraljuje ona, jaz pa sem tisti trenutek le vsiljivka.

Spremenile so se tudi moje navade. Prej nisem nikoli bogvekaj kuhaala. Znala sem narediti makarone s tuno, jajca, hrenovke in solato, tu pa se je moj spekter kuharskih sposobnosti zaključil. Odkar jem vegansko hrano, sem dobila tudi veselje do ustvarjanja. To seveda ne pomeni, da sem zdaj vrhunski kuhar in bi lahko premagala Ramsaya in njegovo peklensko kuhinjo, temveč pomeni, da končno kuham. Pečem. Dušim. Valjam. Karkoli je potrebno, da lahko kaj dobrega pojem. In res rada jem. Okusim. Prej sem jedla ene in iste stvari, važno je bilo le, da je bilo dovolj slano. Ko sem opustila meso, mleko in jajca, sem kmalu pričela okušati prave arome, spremenil se mi je voh, izostril se mi je okus, všeč so mi postale drugačne stvari in določenih ne maram več. Vendar pa sem se navadila jesti vso zelenjavo in vse sadje in mi vedno manjka, če tega ni dovolj. In prej skorajda nisem jedla ne sadja in ne zelenjave!

Koliko se spremeni v enem letu. In ne, nisem prikrajšana. In ne, ne gre za to, da nečesa ne smem jesti ali ne morem - preprosto NOČEM in ne bom. Gre za to, da je vsega v izobilju. Če si zaželim kebab, si brez težav lahko privoščim veganskega. In če želim sladoled, ga ravno tako lahko jem (tistega iz trgovine ali pa ga naredim kar doma), pa še boljši je ;) in če mi zadiši filana paprika ali musaka, to ne predstavlja nobenega problema, saj obstaja toliko načinov, kako to pripraviti - jaz pa sem do pred enim letom poznala za vsako jed le en način! In sem imela na začetku resne probleme pri pripravi jedi, ker se mi ni sanjalo, kaj naj uporabim. Predvsem je bil velik problem pri peki, saj je bilo treba nekako nadomestiti jajca in mleko. No, pa sem ugotovila, da jajc v veliko primerih sploh ne rabim, ker so noter le za barvo ali okus in da se palačinke in biskvit ravno tako dobro naredijo brez tega ;) 

Torej, če povzamem, nikoli ne bi šla nazaj. Če bi vedela, kako me bo veganstvo spremenilo, bi se na to pot podala že mnogo prej. In vem, da sprememb še ni konec, da me čaka še veliko izzivov znotraj tega izziva, ki me je tako prevzel in mi pokazal lepše življenje. In že je pozno popoldne. Zunaj se sonce pripravlja, da bo zašlo. Bil je lep dan. Poln dobrih stvari. In okusnih tudi ;)