Vsak, ki se je poleti kaj manjšega udaril ali ki ga je kaj manjšega bolelo, ve, da je morebitna bolečina, ki je spremljala to poškodbo, kaj hitro izginila. Drugače je bilo z drugimi, ki so imeli večje poškodbe ali probleme z zdravjem, pri katerih bolečina lahko še vedno traja. Bolečina v obeh primerih boli in je težka. Že vse to je boleče. Vendar, bolečina je še večja, saj smo kot narodna skupnost podvrženi skupni narodovi bolečini, katera je posledica pretekle totalitarne zgodovine.

Gojenje čustev do žrtev

O tej nezaceljeni narodovi bolečini govori vabilo k praznovanju dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov v Kobaridu iz leta 2013, ki pravi: “Totalitarizmi so bili rojeni na ruševinah prve svetovne vojne. Seznam evidentiranih žrtev 2. svetovne vojne in po njej v Sloveniji sega do številke 97.506. Za vsako žrtvijo stoji človek z imenom in priimkom, z družino, očetom, materjo, sestrami, brati. Mnogi med njimi so bili mladi fantje in dekleta, možje in mamice, otroci. Številni še danes nimajo svojega groba, kraja miru, kjer bi se svojci lahko poklonili njihovemu spominu. Ali zmoremo kot demokratična družba narediti korak bližje k najosnovnejši pravici vsakega človeka, pravici do pokopa?«

V praznovanju ob dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki je bilo leta 2014 na gradu Turjak, je tržaški novinar in publicist Ivo Jevnikar poudaril – pri Slovencih še ne dojeto dejstvo – da brez gojenja čustev do vseh žrtev in njihovih svojcev ne bo narodove sprave.

Tako za ljudi, ki so živeli v času vojne. Kot tudi za vse druge, ki so ali smo bili rojeni po vojni, ali ki smo od tega časovno oddaljeni.

Javni spomin

Ob tem se poraja vprašanja, kakšnih čustev. Recimo, marsikdo zamahne z roko, kaj se mene to tiče in dajmo se ukvarjati z ekonomijo ali s prihodnostjo. To je že brezbrižnost, ko te osebe niso v njegovem spominu.

Če se ustavimo, ter si dovolimo pogledati te osebe, ki so žrtve, vidimo marsikaj. Vidimo grob. Marsikateri grob in grobove. Mitja Ferenc je dejal, da je grobišča treba vrniti v javni spomin, ker ne morejo biti samo v računalniških evidencah, ampak jih je treba v naravi označiti in urediti, ne pa da je marsikatero še vedno smetišče. To zahtevajo tudi ženevske konvencije. In tudi pravi, da kjer so imena znana, je treba posmrtne ostanke vrniti svojcem, kajti vsaj za Slovence bi slovenska država to morala storiti. Čeprav ministrstvo za delo pravi drugače: da analiza DNK ni njihova stvar, ampak jo lahko svojci opravijo na lastne stroške; ravno tako lahko svojci sami kopljejo, če dobijo dovoljenje. Kot poudarja je to sprevržena odločitev: država je nekaterim vzela življenje, zdaj pa naj svojci na svoje stroške iščejo, kopljejo in analizirajo ostanke sorodnikov.

Kam so ga položili

Vidimo tudi še marsikaj drugega. Bolečino v teh žrtvah. Prekinjeno življenje, ko bi te osebe lahko še gledale drevesa, reke, jezera, hribe, ter se družili z drugimi ljudmi. Vsega tega za njih ni. To kar mi uživamo, je bilo njim odvzeto. In to samo zaradi logike totalitaristične ideologije.

Tu je še bolečina v ljudeh, ki so na tak ali drugačen način povezani v bolečini z žrtvami. Ki doživljajo bolečino, žalost in nemoč. Ki so jokali. Recimo otroci, ki iščejo očeta in mamo. Ki so ju mogoče še videli, pa sta potem izginila. Koliko noči v joku in solzah, ko so otroci iskali očeta in mamo. Kakšna bolečina, ko so se spraševali, kam so položili očeta in mamo. V kateri grob. Nekateri očeta in mame niso niti videli. So jokali in so iskali očeta in ga morebiti še vedno iščejo. Koliko noči, koliko joka. Mogoče se jok ne vidi. Ampak je v notranjosti, ter je zato ta jok še močnejši.

Niso samo otroci tisti, ki so trpeli. Tu so še osebe, ki so iskale brate ali sestre. Tu so še drugi sorodniki. Vendar, nezaceljene rane so žive, bolijo in silijo na jok.

Javni prostor

S to bolečino, ranami in jokom lahko sočustvujemo tudi vsi mi ostali. Tudi ko gre za javni prostor.

Tako je povsem na mestu, ko so člani Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve s presenečenjem in ogorčenostjo sprejeli informacijo, da na stenah pisarn uradnih organov Republike Slovenije še vedno visijo slike komunističnih diktatorjev iz nekdanjega totalitarnega režima. Ter zahtevali, da se to uredi.

S čimer pa se ni možno strinjati, je izjava s strani Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije na temo obsodbe spravnih zablod. Izjava se nanaša na potezo Občine Velike Lašče »o premestitvi spominske plošče padlim udeležencem NOB k ploščam mrtvih sodelavcev okupatorja«. Izjava pravi, da je »to dejanje nepietetno in žaljivo«.

Če je potrebno obsoditi zločine, krivice in napake, ter za to gojiti spomin, ter rehabilitirati vse žrtve, je drugače z mrtvimi. Vsi umrli si zaslužijo spoštovanje do tega, da so živeli. Kajti, vse poti vodijo na pokopališče. Prav vse. Tam je zadnji dom tako za partizane, domobrance, mlade, kot tudi stare. Tu smo in bomo vsi enaki, ne glede na to kaj piše na ploščah.

Prošnja za mir

Čustva do teh žrtev, ter do njihovih bljižnih lahko gojimo tudi drugače. Tudi s prošnjo za mir. Najbolj aktualno, direktno in preroško je sporočilo Fatime. Sporočilo, ki je bilo pred sto leti naslovljeno direktno kot prošnja za mir, da vojna in totalitarizem ne bosta imela zadnje besede. Sporočilo, ki postaja ponovno vedno bolj aktualno pravi: molite, prosite, postite se. Tudi Slovenija potrebuje Fatimo, predvsem molitev rožnega venca kot prošnjo za mir. Ter za spoštovanje vseh, na prvem mestu predvsem žrtev.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.