Njena udbaška pošta

Piše: Igor Omerza*

Tajna poštna javka, kamor je konfidentka tajne politične policije Marta Kos pošiljala svoja poročila iz Kölna, je bila na naslovu njene koroške plavalne prijateljice Jelke Pšeničnik Halilovič. Jelka ni vedela, kaj ji Marta pošilja; pisem po navodilih Marte ni odpirala, prepričana pa je bila, da gre za ljubezenska pisma med Marto in dotičnim Stojanom Celinom in da je zato potrebna ta maškarada oz. prikrivanje z njenim poštnim naslovom. Martina poštna pisna poročila za tajno policijo je namreč pri Jelki doma dvigoval omenjeni nesojeni Martin ljubimec in poklicni udbaš Stojan Celin. Zaradi glomaznega uničenja udbovske dokumentacije in ker so morda kakšna Martina poročila v arhivu Sove (ta pa je seveda javnosti nedostopen), ne vem, koliko je bilo teh poštnih pošiljk, no, naj to Marta Kos kar sama pove.

Naslov, kamor je prihajala Martina udbaška pošta, je bil ali Javornik (Ravne na Koroškem) ali pozneje Podgora (Kotlje). Tja se je namreč Jelka preselila iz Raven. A to ni toliko važno, važno je, da je to še en kamenček v mozaiku dokazov o udbovskem pedigreju Marte Kos. Če na vprašanje parlamentarca Žana Mahniča (septembra 2024), ali pozna Stojana Celina, kandidatka za komisarko Marta Kos sploh ni odgovorila, bo morda jutri v Bruslju vendarle prisiljena odgovoriti na to in poleg tega še, kako dobro pozna svojo prijateljico Jelko Pšeničnik Halilovič in zakaj, kdaj in koliko je k njej pošiljala tajna poročila iz Kölna?

Marta je Jelko inštruirala, naj pisem, ki jih bo dobila od nje, ne odpira, če bodo označena z dvema vzporednima črticama. Jelka je v dobri veri, misleč, da sta prijateljica Marta Kos in Stojan Celin v intimnem odnosu, tako tudi postopala. Po ta neodprta pisma pa je vsake toliko časa k Jelki domov prišel omenjeni Stojan Celin in jih odnesel s seboj - na Udbo seveda! Nekoč pa je eno neodprto pismo, ki je čakalo na Celina, opazil Jelkin mož Zlatko Halilovič, pomembna osebnost v zmagoviti vojni za Slovenijo, in jo vprašal, zakaj je pismo neodprto. Ko mu je povedala, za koga je dejansko to pismo (naslovljeno sicer nanjo), se je razjezil in ji prepovedal, da še naprej igra poštarico med Marto in tajno policijo.

Očitno je šlo z Martine strani za zlorabo zaupanja prijateljice Jelke, saj ta ni vedela, kakšno vlogo v tej korespondenci dejansko igra.

Zlorabljena: Jelka Pšečnik Halilovič ni vedela, kaj ji Marta Kos pošilja, saj pisem po navodilih prijateljice Marte ni odpirala.

Moram pa priznati, da tudi sam ne vem, ali je Marta Kos poročala samo Udbi, ponarodelo, pogovorno ime naše tajne politične policije, uradno najprej Uprava državne varnosti (UDV), pozneje Služba državne varnosti (SDV), ali tudi njeni naslednici, ki se je sicer še vedno uradno imenovala SDV, a je bila kmalu po nastopu Demosove vlade obglavljena. Namreč, 16. maja 1990 je Igor Bavčar prevzel notranje ministrstvo in s tem tudi Udbo oz. uradno SDV in jo še pred spremembo njenega imena v VIS depolitiziral, saj je po nastopu funkcije notranjega ministra uslužbencem tajne policije odvzel pooblastila in orožje, upokojil vse, ki so delali na t. i. notranji problematiki, blokiral t. i. vmesne delilnike na slovenskih poštah, kjer so prisluškovali telefonskim linijam, vanje se brez njegovega (in kasneje brez dovoljenja preiskovalnega sodnika) ni moglo več vstopati. Potem je dal v parlament predlog zakona o ustanovitvi Varnostno-informativne službe (VIS), ki je bil v zakonodajnem telesu potrjen. Skratka, tajna policija je pod njegovim vodenjem odvrgla politično prevleko in postala normalna obveščevalno-varnostna služba, v obliki, kot jo pozna vsaka demokratična država.

Torej, če je Marta Kos poročala tudi po nastopu Demosove vlade, tega ni mogoče več najti v Arhivu Republike Slovenije, saj je mejni datum predaje gradiva tajne policije 16. maj 1990 (potrditev Demosove vlade v parlamentu). Morebitna nadaljnja poročanja Marte Kos po tem datumu niso več obsojanja vredna, ker je sedaj brifirala slovensko obveščevalno službo in ne več politično policijo. Tudi ta poročanja, če so obstajala, niso bila prenesena v državni arhiv, ampak so ostala v SDV oz. v njenih naslednicah VIS in Sovi.

Zakaj se sploh s tem ukvarjam? Zato, ker če je še (po 16. maju) ostala v funkciji tajne poročevalke iz Kölna, so morali njen delovni dosje sodelavke Udbe (v katerem so bili vsi podatki o njenem udbovskem delovanju od leta 1987 dalje) ohraniti in je tako še vedno na razpolago (seveda ne javnosti) v arhivu Sove.

To pa je pomembno zato, ker bi po objavi moje knjige Komisarka, v kateri sem razgrnil 10 dokumentov o udbovskem pedigreju Marte Kos, morala Sova skupaj z obveščevalno agencijo Evropske unije takoj začeti preiskavo, ali je morda komisarko Marto Kos zaradi njene skrivne in skrajno neprijetne udbaške preteklosti kdorkoli izsiljeval. Mnogi udbaši so namreč vedeli za njeno skrivnost, tudi v Beogradu, in bog ne daj, da je od tega kaj odteklo v Rusijo. V preiskavi bi pa morali najprej pridobiti vse podatke o njenem tajnem delovanju za Udbo in pri tem pridobiti tudi vse Sovine podatke o njeni ovaduški preteklosti. In na tem temelju bi videli, kdo vse je vedel za njeno konfidentsko raboto, kar je za vsako resno preiskavo ključnega pomena. Morda je Sova in EU to preiskavo že začela, čeprav ne verjamem, da bi to Sova začela/počela pod Golobovo vlado.

Dovolj o tem. Ker pa sem že pri Udbi, bom k tej grdi Martini zgodbi dodal nekaj lepšega, namreč nekaj splošnih podatkov o tajnem zalezovanju Dimitrija Rupla. Za njegovo osemdesetletnico (7. april) sem imel že napisano knjigo iz moje serije Velikani slovenske osamosvojitve in Udba z naslovom Dimitrij Rupel - Negativ, pod tem imenom so ga namreč udbaši zalezovali in mu prisluškovali, a sem od tega odstopil, ker je Dimitrij pripravil svojo knjigo za svoj jubilej. Nič hudega, kmalu bo na vrsti tudi omenjena knjiga.

Ob tem pa moram reči, da je bil Negativ eden najbolj zalezovanih posameznikov v propadli socialistični Sloveniji. Kljub gromozanskemu uničenju gradiva tajne politične policije, ponarodelo, pogovorno, udomačeno, neuradno in posrečeno poimenovane Udba, bo knjiga o njem štela okoli 400 strani in bo zajemala obdobje od leta 1969 do leta 1990. Večina stvari bo novih, nekaj tega pa sem že objavil v knjigah Veliki in dolgi pohod Nove revije, Karla - Udba o Dragi, Boris Pahor - V žrelu Udbe, Udba in akcija Sever, Milan Kučan in Udba, Temna in Svetla stran Dela, France Bučar - Tikveš, Igor Bavčar - Deviacija, Jože Pučnik - Psevdomarksist in Janez Janša - Kaplar.

Leta in leta je bil prisluškovan Dimitrijev telefon, doma je imel mikrofone v zidu, odpirali so mu pošto, zalezovali so ga peš in z ovaduhi ter z avtomobili. Tudi v uredništvu Nove revije je bil pod enakim tajnim režimom. Predstavljate si, kolikšen je bil obseg uničenja udbovske dokumentacije, če je leta delujoča prislušna tajna kontrola, in to (24-urna), ohranjena le v peščici tajnih papirjev. Več dokumentov pa najdemo v analitičnih papirjih in v poročilih ovaduhov in zalezovalcev.

Je pa danes gotovo smešno prebirati po minutah zabeleženo Ruplovo avtomobilsko pot v Zminec k Ivanu Omanu, kajti udbaši na koncu očitajoče pribijejo, verjetno kot napotek za sledeča zalezovanja, citiram: "'Negativ' spreminja hitrost vožnje."

Ob vsem tem ne morem mimo tega, da je Golobova vlada počastila našo tajno politično policijo, ki je tako vneto zalezovala velikane slovenske osamosvojitve, med njimi tudi Dimitrija Rupla, saj je vojaško počastila pogreb veleudbovca in velikana slovenske protiosamosvojitve Janeza Zemljariča in poslala za komisarko v Bruselj osebo z imenom in priimkom Marta Kos, v udbovščini Tara in Blanka, čeprav se je že takrat vedelo, še bolj pa seveda sedaj po moji knjigi Komisarka, da ima udbovski pedigre. S tem je Golobova vlada počastila, prvič, človeka (Zemljariča), ki je npr. kriv za zapor sodnika Franca Miklavčiča, ker je njegova Udba pri njem našla osamosvojitvene dnevnike, in drugič, prek Marte Kos s tajno politično policijo kontaminirala politično srce demokratične Evrope. Pika!

* (Igor Omerza je nekdanji politik, pisatelj in avtor številnih knjig o slovenski polpretekli zgodovini)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.