"Ko vojak na bojišču, konkretno slovenski vojak Tone Baznik, razume vojaško in politično-strateško situacijo na terenu bolje kot njegov generalštab, je nekaj temeljno narobe."

Piše: Boštjan M. Turk

Združene države Amerike (in zahodne države) doživljajo trenutke, ki spominjajo na prizore iz Apokalipse zdaj, kultnega filma Francisa Forda Coppole iz leta 1979. Film je pripovedoval zgodbe o vietnamski vojni, zelo podrobno in brez iluzij. Kritiki so se strinjali, da je močno realističen: tisto, kar še danes vidimo na platnu, se je, upoštevaje različnost okoliščin, tudi v resnici dogajalo.

V štirih desetletjih je tehnologija toliko napredovala, da je posrednik največjih grozljivk lahko vsak, ki ima kamero mobilnega telefona. Tako so mediji v četrtek, 26. 8., v svet poslali videoposnetke pokola, kakršnega slovenske oči niso videle od masakra na Ulici Vase Miškina 27. 5. 1992 v Sarajevu (https://www.youtube.com/watch?v=YFcngF_9w0M). Dogodek na letališču v Kabulu (točneje pred vhodom vanj) bo postal del zgodovine, predvsem pa eklatanten dokaz nesposobnosti sedanje ameriške administracije. 82 ljudi je umrlo, med njimi 13 ameriških vojakov. To, kar najbolj preseneča, je, da bi se žrtvam dalo izogniti, če bi se le upoštevalo zakonitosti vojaškega umika. To pomeni, da se najprej umaknejo civilisti, potem vojaška oprema, zadnji pridejo na vrsto vojaki. Iz razlogov, ki so docela neznani, se je ameriški predsednik Joe Biden odločil za obratni vrstni red. Vojaška oprema je ostala v Afganistanu, potem so umaknili vojake, civiliste pa so prepustili v milost in nemilost sunitskih ali drugače navdahnjenih lokalnih milic.

"7. december 1941, dan, ki se bo v zavest ljudi vpisal po sramoti" … Tako je Franklin Delano Roosevelt začel enega od znamenitejših govorov, ki jih je kadarkoli bilo. Dan po napadu na Pearl Harbour se je obrnil na ameriški kongres s predlogom, da ta napove vojno japonskemu imperiju. 26. avgust 2021 je bil prav tako dan, ki se je vpisal v zavest Američanov – in drugih ljudi na planetu – po sramoti. To je bila demonstracija, kako se k stvari ne pristopa in kako se ne dela. Pokazalo se tudi je, da je sedanja ameriška administracija največji problem ZDA, kakorkoli paradoksalno se to še sliši. Toliko škode kot ona, namreč ZDA, ne more napraviti nihče.

To postavlja pod vprašaj tudi smiselnost vojaškega umika po 20 letih, ne glede na to, da se je s to agendo soočal že Donald Trump. Kaj se v resnici dogaja v Afganistanu, dobro razkrije naslednje pričevanje. Z njim nas je oskrbel Tone Baznik, vojak, ki je na misiji v Afganistanu služil od leta 2004, leta 2005 pa bi skoraj umrl pri eksploziji obcestne mine (vir: reportaža Pop TV). Najprej je povedal, da nihče, ki ni bil tam, ne more soditi o njej. Napovedal je serijsko maščevanje genocidnih razsežnosti nad vsemi, ki so sodelovali z zahodnjaki, kajti ta lastnost je sestavni del njihove kulture. Še posebej je izpostavil, da gre za deželo, ki ni niti tretji svet niti ne sodi med nerazvite, temveč je v nekem stanju, ki je za Evropejca nepojmljivo. Na koncu je dodal še oceno, da vojaško prisotnost ocenjuje kot pozitivno, kajti vzpostavila se je avtoriteta. Dobesedno pove: "Talibani so se nas bali, kamorkoli smo prišli. Če smo prišli v vas, so bili ljudje prepričani, da talibanov ne bo." In potem na vprašanje novinarke, ali so se jih talibani res bali, vnovič odgovoril: "Da."

V luči teh besed ni težko opaziti, da ZDA (in zahodne države) ravnajo diametralno nasprotno, kot učita dve spoznanji Natovega vojaka iz gornjega odstavka. Prvo: Afganistan bi se dalo z relativno malimi silami držati stran od talibanske oblasti: talibani si namreč ne bi upali v spopad z oboroženo vojsko, za katero bi stala enotna politična volja. Ostal bi status quo, ki bi preprečil najhujše. In drugo, kako si sedaj predstavljajo izseliti vso inteligenco (izobražene ljudi) iz dežele, ki je še hujša od tretjega sveta? Kdo bo potem v Afganistanu sploh skrbel za ti, da bo država delovala na ravni, ki ne bo kot iz kamene dobe? Kako da teh protislovij niso videli in niso ukrepali?

Kaj se je zgodilo z zahodnimi voditelji, da so to dopustili? Talibani so Nato premagali tako rekoč z orožjem iz ledene dobe. Sedaj se posmehujejo Zahodu, češ da gre sedanji kaos pripisati zgolj njemu. Gledamo medije in ne moremo verjeti. Bradati borci so nasmejani, s široko odprtimi očmi, dolgimi bradami, enakimi turbani, naslonjeni na mopede, s kalašnikovko na stegnu in raketometom na eni rami.

Zdi se da Zahod doživlja kolektivno halucinacijo: veleposlaništva se praznijo, množica je v najgloblji paniki, nekaj videoposnetkov prihaja z letališke ploščadi kabulskega letališča, kjer se Afganistanci oklepajo koles letala v upanju, da se bodo zbudili nekje drugje: v Savdski Arabiji, Združenih arabskih emiratih, na Novi Zelandiji. En sam refleks prevladuje: treba je izginiti. Letalo končno vzleti; z njega potem kot dežne kaplje padajo ljudje. Te drobne pike nato označijo mediji, ko jih obkrožijo z rdečim krogom. Tako vsaj vemo, da so to ljudje. Takih posnetkov od 9. 11. 2001 nismo videvali. Tedaj so ljudje v obupu skakali z najvišjih nadstropij Svetovnega trgovinskega centra. Večje klofute ameriškemu simbolu, zrušenju trgovinskih dvojčkov, ne bi bilo mogoče dati. Stvar je še toliko bolj opazna, ker je prav 9. 11. 2001 intoniral vso ameriško politiko v 21. stoletju. Razumi, kdor more! In kako bodo ZDA praznovale dvajseto obletnico katastrofe? Kaj si bo Biden spet izmislil, da bo plahtal državljane?

A še bolj od ameriške politike se v protislovja zapleta evropska politika. Predsednik sveta Evropske unije, slovenski premier, je 22. 8. dejal: "EU ne bo odpirala nobenih evropskih 'humanitarnih' oziroma migracijskih koridorjev za Afganistan. Ne bomo dovolili, da se ponovi strateška napaka iz leta 2015. Pomagali bomo zgolj posameznikom, ki so pomagali nam med operacijo in Natu. In članicam EU, ki varujejo našo zunanjo mejo." Ob tem je še dodal: "Če se proti talibanom v nekaterih delih Afganistana organizirajo in borijo ženske, se naj tudi moški. Ni dolžnost EU ali Slovenije, da pomaga in plačuje vsakemu na planetu, ki beži, čeprav bi se lahko boril za svojo domovino."

Brž se je odzval predsednik evropskega parlamenta David Sassoli in sporočil, da nobena država, ki predseduje evropskemu svetu, ne more govoriti v imenu evropske komisije, ker to lahko počne samo ona. Hkrati se je v Bruslju že začelo razpravljati o nekoliko širših humanitarnih koridorjih. Kaj to pomeni, smo videli z migrantsko krizo leta 2015. Zahodna Evropa leta 2021 pač še ni izčrpala vseh možnosti za lastni samomor! A vsakemu, ki se malo razume na evropsko politiko, je jasno, da predsedujoči svetu EU ni govoril v imenu EU. In da tvit kot tak nima pravne teže. Namen Janševega čivka je bil trasirati pot, to je določiti smer oblikovanja politike do Afganistana. Ta danes še ni sprejeta, a jutri bo. Prav zato se je Sassoli oglasil. Njegova želja je bila odpreti politično pot za sprejemljivost političnih rešitev, ki bi omogočile dejansko izvedbo migrantske poti. Se pravi: ko kupiš vrv, moraš še poskrbeti, da te pri poslednjem domačem opravilu ne bo nihče motil!

Zakaj v tem trenutku je jasno, da takšno "rešitev" suvereno podpira del evropske politike, še več: da bi jo Bruselj tudi uveljavil, če bi ne bil soočen s koordiniranim nasprotovanjem svoji volji. Avstrijski kancler Sebastjan Kurz se je namreč jasno izrekel, da Avstrija beguncev iz Afganistana ne bo sprejemala, grška vlada pa na zunanji meji schengenskega območja že gradi zid, ki bi ustavil migrante. Višegrajske države so se prav tako izrekle proti. Zganila se je tudi Italija. V zadnjih dneh je do nečesa podobnega prišla tudi ZR Nemčija. To meji dobesedno na čudež.

Ob tem je treba poudariti, da imajo afganistanske sosede vključno s Kitajsko neomejene možnosti sprejemanja afganistanskih državljanov. Samo Kitajska ima na voljo 50 milijonov nezasedenih stanovanj, v katera bi lahko namestili migrante. A to ni v njenem interesu. Tako tudi ni v interesu držav arabskega polotoka, od katerih so nekatere na lestvici bruto družbenega proizvoda najvišje na svetu. Migranti, ki so sicer namenjeni proti zahodu, bi se v teh deželah počutili veliko bolj domače, saj jih z njimi povezuje islamska vera in iz nje izhajajoči kulturni elementi.

A kot ko v kakšnem nerazložljivem naključju je prav Evropa tista, ki je sedaj "odgovorna" za begunce iz Afganistana, kot je bila leta 2015 "odgovorna" za prebežnike iz Magreba in afriških dežel. In to najbolj učijo prav v Bruslju! Ni potrebno dosti ugibanja, da razumemo, kako nora je ta ideja. Še posebno zato, ker tokratno vztrajanje pri sprejemanju prebežnikov lahko v resnici pospeši razpad EU. Malo pred padcem Kabula je namreč eden od madžarskih medijev objavil neuradno mnenje predsednika vlade Viktorja Orbana, da je odhod iz takšne EU, kot je danes, zelo realna možnost.

Ko vojak na bojišču, konkretno slovenski vojak Tone Baznik, razume vojaško in politično-strateško situacijo na terenu bolje kot njegov generalštab, je nekaj temeljno narobe. Razlogi so različne narave, izhajajo pa iz modela levičarsko koncipirane politike, utemeljene na negativni selekciji. Ta je z Bidnom dosegla svoj vrhunec: sedaj je to vidno celemu svetu. Vprašanje je, kdaj bo to postalo jasno tudi ameriškim volivcem in seveda svetovni javnosti. To ni vprašanje, če bo, ampak kdaj bo. A kjer se uveljavlja kadrovski kriterij negativne selekcije in pridejo na oblast ljudje, ki v svoji nekompetentnosti niso sposobni reševati elementarnih vprašanj, pred katera so postavljeni – in za katera so dobro plačani! – je razumljivo, da takšna situacija ni plod nerazložljivih naključij, ampak koordiniranega procesa, ki potem omogoča političnemu ozadju, da vlada po svoji volji. V Bruslju je – to smo že povedali – registriranih nekaj deset tisoč lobistov, ki zastopajo mednarodne korporacije. Te razumejo internacionalni jezik, po podatkih neodvisnih raziskovalcev vse bolj tudi kitajskega. Kitajska je namreč največja zmagovalka ameriških volitev 2020 pa tudi konca vojne v Afganistanu. Afganistan je namreč nujna postaja na poti do zahoda, do Evrope. Do nje namreč vodi nova Svilna cesta, po kateri bo Kitajska izvažala svoje izdelke – in svojo tehnologijo. To je strateški načrt, kako si v eni generaciji zagotoviti prevlado v svetu.

S tem še ne trdimo, da se bo to zgodilo v eni generaciji: lahko se ne bo. Čas ene generacije je namreč predolga doba, da bi se lahko razvoj dogodkov napovedoval toliko vnaprej. Kitajska partija je kot vsaka partija namreč v procesih stalnih političnih čistk. Ši Džiping, načrtovalec imperialne strategije Kitajske, ima veliko nasprotnikov, drugače tudi ne more biti. Zaenkrat molčijo, a lahko se zgodi, da ne bodo vedno.

Vendar so trendi vidni in nanje smo dolžni opozarjati. Še toliko bolj, ker bi kitajska prevlada prinesla konec liberalizma, predvsem pa konec svoboščin in demokracije. To bi pomenilo tudi konec zahodne civilizacije.

(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura Moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.