Teoretično je možno, da je Vladimir Prebilič z odločitvijo predprejšnjo soboto Janezu Janši trasiral pot do njegove četrte vlade, kar bi bil gotovo paradoks nad paradoksi.

Piše: Aljuš Pertinač*

Po dogodkih preteklega tedna je postalo dokončno jasno, da so centri moči tranzicijske levice dokončno obupali nad tem, da bi nadomestili RoberTino na oblasti s kakšnim drugim antijanša odrešenikom. Spomnimo, odrešenika, ki bi jih odrešil Janše na oblasti, potem ko se je Marjan Šarec naveličal igrati vlogo predsednika vlade, vrgel puško v koruzo in odstopil, so z rdečo lučjo pri belem dnevu takisto iskali praktično dve leti. Na koncu pa jim je padel v naročje kar sam oziroma jim ga je, če verjamemo že kar ponarodeli razlagi, priskrbel kar Janez Janša osebno, ko nadzorniki de facto privatiziranega, de iure pa državnega Gen-I Golobu niso podaljšali mandata.

Takrat so centri moči tranzicijske levice poskušali najprej s Tanjo Fajon pa nato Jožetom P. Damjanom in celo iz naftalina potegnjenim Karlom Erjavcem. Vse sicer zaman. Na koncu pa so pristali zgolj na koaliciji Kul, tako imenovani Koaliciji ustavnega loka. Z zapletenim imenom so verjetno hoteli nadomestiti personalno in vsebinsko izpraznjenost omenjene koalicije, katere edini namen in smisel obstoja je bil, da spravi Janšo z oblasti. Do tu jim je neslo oziroma jim nese, naprej pač ne. No, kot se je kasneje izkazalo, jim ni (z)neslo niti do tam. Ker Janša je koalicijo Kul na volitvah gladko nažgal. In če ne bi bilo Goloba in njegovega Gibanja Svoboda, bi kolesarji še dandanes vsak petek kolesarili, namesto da sedaj preštevajo milijone, ki jim jih radodarno talata Golob in njegova kulturna ministrica z vrečko, pardon Asta Vrečko.

Koalicijo, ki se na koncu sploh ni izkazala za Kul, so takrat, kot vemo, sestavljali SD na čelu z že omenjeno Tanjo Fajon, antistranka Levica s takratnim koordinatorjem in po novem sokoordinatorjem - medklic: verjetno je ni politične stranke v Evropi, ki bi nesposobnost, da se poenoti o svojem predsedniku, zapakirala v bolj bizarna poimenovanja cenenih nadomestkov, kot je ravno antistranka Levica z Luko Mescem, Lista Marjana Šarca na čelu z odstopljenim Marjanom Šarcem in Zavezništvo Alenke Bratušek z, uganili ste, Alenko Bratušek na čelu. Na kupu smo torej imeli oziroma, bolje rečeno, so centri moči tranzicijske levice torej imeli, vsaj na papirju, za svoje mizerne in zgolj antijanša standarde precej impresivno zasedbo. Dva bivša predsednika vlade, faliranega študenta s takrat še solidno neukrotljivo frizuro in eks novinarko nacionalke, ki je kariero v politiki naredila praktično izključno zato, ker je na letih v Bruselj "padla" v oči takratnemu predsedniku SD in evroposlancu Borutu Pahorju.

Kljub tej kvazisanjski postavi pa je tako imenovana koalicija Kul na volitvah leta 2022 doživela enega bolj epskih, če ne celo najbolj epskih porazov tovrstnih neformalnih predvolilnih koalicij. Dve stranki, zanimivo, obeh eks premierjev, Bratuškove in Šarca, sploh nista prestopili parlamentarnega praga. Dve stranki, SD in antistranka Levica, pa sta dosegli zgodovinsko slab rezultat in komaj prilezli v parlament. Osebni politični karieri Bratuškove in Šarca je kasneje sicer rešil širokogrudni, da ne rečemo človekoljubni Golob, ki ju je vzel za ministra, njuni evtanazirani strančici pa kakor kooptiral v svoje Gibanje Svoboda. SD in antistranko Levica pa, vsaj začasno, pred pričakovanim političnim propadom tako, da ju je milostno vzel v svojo vladno koalicijo.

Robert Golob, ki je bil tako ali tako že v startu rešitev v sili in ki se je na položaju predsednika vlade kar hitro izkazal za precej napornega tudi za vsega hudega navajene centre moči tranzicijske levice, je kmalu postal (pre)naporen celo zanje in so zato dokaj zgodaj po njegovem ustoličenju pričeli mrzlično iskati njegovega naslednika. Najprej znotraj ferajna vladajoče koalicije, kjer so se bizarni poskusi najprej s pojočo in, če gre verjeti medijskim in političnim namigovanjem, tudi precej sekstajočo predsednico državnega zbora, strokovnjakom za stečaje v podobi ministra za finance in sorodnimi, prej ali slej sfižili, še preden so se docela izoblikovali. Zato so se seveda začeli ozirati zunaj okvirov aktualne oblastne posadke. Tu pa je izbira čez čas padla na eks kočevskega župana in aktualnega evroposlanca Vladimirja Prebiliča.

Za uradni začetek tako imenovane operacije Prebilič lahko tako štejemo njegovo kandidaturo za predsednika republike, kjer je Prebilič začutil svojo priložnost, ker Pahor po ustavi tretjič zapored ni mogel kandidirati, in kjer tako imenovana leva sredina oziroma antijanša institucionalizirana histerija ni imela izrazitega favorita. Pri tem je Prebilič odkrito računal na podporo SD in posledično tudi Gibanja Svoboda, potem ko Golob in Fajonova v prvem krogu nista hotela podpreti Kučanove izbranke, kasneje izvoljene predsednice Nataše Pirc Musar, in se je Marta Kos pametno predčasno umaknila iz tekme ter za nagrado kasneje postala evropska komisarka. Ampak Golob in Fajonka, kot jo kličejo v stranki, sta raje stavila na Milana Brgleza, kar je posledično pomenilo, da sta tako Prebilič kot Brglez v 1. krogu predsedniških volitev pogorela. Prepričljivo ju je premagal celo kandidat SDS in, s sicer precej stisnjenimi zobmi, Janeza Janše, uradno pa kandidat skupine volivcev Anže Logar. Logarjeva uvrstitev v 2. krog predsedniških volitev ni kar tako, ker je s tem prekinil "tradicijo" prejšnjih dveh predsedniških volitev, na katerih sta se v 2. krog obakrat uvrstila po dva kandidata tako imenovane leve sredine. Najprej Pahor in Danilo Türk, nato pa Pahor in Šarec.

Kljub temu začetnemu precejšnjemu fiasku je krogu, predvsem z Golobom osebno nezadovoljnih posameznih centrov moči tranzicijske levice iz energetskih logov, uspelo Prebiliča sforsirati vsaj za evropskega poslanca in tako, kot je sam prostodušno kasneje razkril javnosti, ponovno pričeti postopek pridobivanja licence zanj za naslednika Goloba in antijanša favorita. Po precej dolgem začetnem omahovanju, jim je uspelo v to prepričati tudi "glasnogovornika" antijanša institucionalne histerije, zimzelenega Milana Kučana, ki je začel v Prebiliču opažati "nekaj". Prebilič, po naravi sicer precej preračunljiv in omahljiv, politično rečeno ziheraš, je tako po dolgem cincanju in omahovanju le ustanovil lastno politično stranko, ki so ji njegovi piarovski strategi nadeli precej zapleteno in dvoumno ime - Prerod. Kar po Golobovi Svobodi predstavlja nadaljevanje prakse odstopanja od prej preizkušene metode poimenovanja strank tako imenovanih novih obrazov po teh obrazih. Saj veste, Lista Zorana Jankovića, Stranka Mira Cerarja, Lista Marjana Šarca in tako dalje.

Ampak na žalost centrov moči tranzicijske levice oziroma kar na njihovo grozo stranka Prerod nikakor ni vzletela na javnomnenjskih anketah kljub upadanju podpore Golobu in ves čas precej zaostaja za konkurentom z desne strani političnega pola Logarjem. Ker antijanša histeriki nikoli ne bodo popolnoma zaupali Logarju in ker se je tudi Golob izkazal za precej (pre)trši oreh, kot so sprva mislili, je njihovo upanje, da se s podporo Prebiliču kot antijanša favoritu, s katerim bi se z eno potezo znebili tako Janše kot Goloba, začelo rapidno in močno plahneti. Hkrati pa so se začeli bati, ker Golob pada iz afere v afero, takisto pa so te začele dodobra načenjati koalicijski SD, da bi lahko Janši uspelo celo praktično nemogoče in bi bil ne samo relativni zmagovalec marčevskih parlamentarnih volitev, ampak bi mu po njih, pri čemer je na to skoraj bogokletno že samo pomisliti, kaj šele izreči, celo uspelo sestaviti vlado.

Panika v institucionalizirani antijanša histeriji je tako narasla praktično do vrelišča in rešitev za to paniko so poiskali v rešitvi, ki je sicer, ko je bila prvič uporabljena, kot smo že videli, neslavno propadla, ampak so jo tokrat hoteli delno spremeniti. In to, ne boste verjeli, z uporabo formule, ki se je na zadnjih parlamentarnih volitvah takisto izkazala za popolnoma neuporabno.

Odločili so se namreč, da ni dovolj, da si stranke te na silo skupaj spacane koalicije obljubijo zgolj povolilno zvestobo, poleg obveznega sine qua non pogoja, seveda, da z Janšo niti v sanjah nikoli ne bi šli v španovijo, ampak da morajo že na volitve kreniti s skupno listo. Ideja seveda ni originalno njihova, ampak so si jo sposodili pri predvolilni koaliciji da te skipa izpred slabih štirih let. In to celo iz njim nasprotnega, da ne rečemo sovražnega političnega pola. Govorimo namreč o tako imenovani koaliciji Povežimo Slovenijo, ki jo je sestavljalo reci in piši nič manj kot pet strank. Prvokategorna stranka Konkretno Zdravka Počivalška, poleg nje pa še zunajparlamentarne stranke - na obroke umirajoča SLS, Zeleni, NLS in NS.

Kljub tako pisani zasedbi in precejšnjim vloženim sredstvom se je omenjeni politični eksperiment izkazal za povsem zgrešenega. Ampak to centrov moči tranzicijske levice ni oviralo, da ne bi Matjaža Hana, predsednika SD, prepričali, naj javno, še preden bi o tem govoril z njim na štiri oči, ponudi predvolilno koalicijo s skupno listo Prebiliču, za dobro vago pa zraven prislinili še eks Desus, sedaj pa Stranko generacij, katere stečajni upravitelj je nekdanji minister in predsednik konference SD Vlado Dimovski, in stranko županov Skupnost, v kateri so, uganili ste, župani. Da pa Prebilič o ponujeni nespodobni ponudbi ne bi kaj preveč ali celo narobe razmišljal, se je javno oglasil tudi že omenjeni Kučan, ki je idejo eksplicitno podprl. Kar seveda ni presenetljivo, če vemo, da je pravzaprav zrasla na njegovem zelniku. Centri moči tranzicijske levice namreč prekleto dobro vedo, da so na silo skupaj zlimane antijanša vladne koalicije veliko boljše, kot kaka Golobova hegemonija Svobode.

Njihova pred- oziroma povolilna računica je bila tako zelo preprosta. Koalicija SD, Prerod in prikolic naj poskrbi, da Janša ne bo mogel sestaviti vlade, hkrati pa zmanjša rezultat Goloba na volitvah, da bo tako bolj obvladljiv oziroma manj nekontroliran. Ampak Prebilič je začuda ali pa ne na tistem sobotnem sestanku ožjega vodstva stranke izrekel jasen in odločen ne tovrstnemu predvolilnemu povezovanju in povedal, da ga zanima zgolj povolilno sodelovanje, kakopak izključno in samo v antijanša taboru, če je slučajno kdo pomislil drugače.

Prebiličeva odločitev, namesto da bi jih pomirila, tako centrom moči tranzicijske levice prinaša dodatne skrbi. Če namreč tako SD kot Prerod presežeta parlamentarni prag, potem ni nič izgubljeno. Vendar se očitno bojijo, čeprav lahko frizirajo predvolilne ankete, da gre za precejšen če. Če namreč obe stranki namesto potrebnih štirih odstotkov na volitvah vsaka posebej dobita zgolj recimo 3,9-odstotno podporo, bodo ti volilni glasovi šli dobesedno v nič in se v največji možni meri prišteli k rezultatu relativnega zmagovalca volitev, kar bo, očitno tudi po njihovem mnenju, slej ko prej vendarle Janez Janša.

Teoretično je torej možno, da je Prebilič z odločitvijo predprejšnjo soboto Janši trasiral pot do njegove četrte vlade, kar bi bil gotovo paradoks nad paradoksi. Potencialni beneficient te njegove odločitve oziroma trme, nedvomno pogojene tudi z njegovim političnim egom, ki je precej zavidljiv, in očitno občutkom, da se še ne želi posloviti od vloge tekmovalca za antijanša favorita, je tako lahko tudi Janez Janša. Takojšnjo korist pa Prebiličeva poteza oziroma kar njegov precejšen politični gambit prinaša Anžetu Logarju. Če se je namreč Logar še do praktično včeraj moral s Prebiličem boriti za vlogo nosilca tako imenovanega tretjega političnega bloka, antijanša in hkrati antigolob, je danes v tej vlogi precej osamljen. Vsi tisti potencialni volivci, ki so naveličani projanša na eni in antijanša histerije na drugi strani, bodo torej, kot zaenkrat kaže, na prihajajočih volitvah imeli zgolj eno in edino izbiro.

Še posebno zato, ker je Prebilič, da bi vsaj malo omilil to hudo košarico institucionalizirani antijanša histeriji, praktično istočasno ponovno javno prisegel svojo neomajno zvestobo le-tej, ko je predsednike vseh deklariranih antijanša strank povabil na, kot se je izrazil, politično kavo. Zanimivo bo videti, kako se bo končal ta njegov poziv, ali bo premamil tudi denimo Goloba, ki bi po logiki stvari moral biti prvi avtor tovrstnega povabila, bo na užaljenost pozabil denimo Matjaž Han, ki, kot vemo, raje kot na kavo prisega na krepkejše politične pijače in tako naprej.

Kar nenavadno, to morate priznati, da se je poteza, s katero so hoteli zagotoviti še eno antijanša vlado RoberTine, slej ko prej potencialno izkazala kot svoje popolno nasprotje. Hkrati pa je popolnoma jasno, da bo tudi na teh volitvah strategija centrov moči tranzicijske levice in njihovih strankarskih ekspozitur zgolj ena sama in edina. Samodanijanša, kot že od leta 2008 naprej. Bo uspelo tudi tokrat? Živi bili pa videli.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.