Spet se mi dogaja, nič novega pri meni. Nekdo me prizadene, laže v obraz, poniža in jaz,..,prehitro oprostim. Da ne bo pomote, pozabim ne, razpoka ostane. Mislim le na to, da ko je ta oseba v težavah in me poišče takoj priskočim na pomoč. Nekdo mi je rekel naj odrastem in takšne ljudi odstranim iz svojega življenja. Pa ne morem iz svoje kože. Ne morem in ne znam reči "ne"...sploh, ko vem, da lahko pomagam.
Danes se mi je spet ponovilo. Kaj hudiča je narobe z mano? Občudujem tiste ljudi, ki enostavno potegnejo črto in se več ne zmenijo za težave določenih osebkov.
Vem, da ko bodo problemi rešeni ne bom več tako pomembna, do naslednjih težav. In potem se vseeno vprašam, če je to res tako slabo? V meni je zmeraj tisto..pomagaj, če le lahko. Nikoli se nisem veselila tuji nesreči, ampak vedno iskala način kako bi pomagala.
Saj pravijo dobro se z dobrim vrača...ampak nihče ni povedal, kako dolgo je treba čakati;)
Svoje bitke zmeraj bijem sama, ne vem ali je to trma ali pa enostavno ne znam zaprositi za pomoč. Padem in se poberem, ter vem, da sem sama odgovorna za vse moje napake in napredke :)
Feb 10, 2015
