Presneto vse je res, kar ste napisali, pa še huje je bilo. Moj nekdanji sodelavec Milan Pečjak mi je povedal, da se je kot 19 letni fant ob koncu leta 1941 pridružil partizanskemu giobanju. Motiv je bil čista ljubezen do domovine, do obrambe sloveskega naroda, Slovencev in Slovenije pred okupapacisjo in upor proti okupatorju. In nikoli ne bom pozabil njegovih besed: "V prvih dveh tednih sem spoznal, da sem stopil v državljansko vojno ne v osvobodilni boj. In spoznal sem, da ne bom ostal živ, če to spoznanje povem na glas. Najbolj sem se bal prekomende. Jih je bilo veliko. Nekdo, ki je bil političnoi nesiguren, je dobil prekomando. Dva sta ga spremljala, oba sta prišla nazaj, tisti spremljani pa nikoli v prekomando." In potem ena najbolj grozljivih izjav, a verjamem da je zelo resnična: "Viktor, vedi, da je partizanov več padlo z metkom v tilnik kot z metkom v čelo." Grozljivo, grozljivo. In trenutna aktualna oblast slavi tak NOB, zapira pa muzej slovenske osamosvojitve. In še za zaključek, ko je ta moj sodelavec odšel v pokoj ni podal zahteve za partizansko pokojnino, čeprav je bil do nje in to do ene višjih, upravičen. Mi je povedal, da tega ne more storiti, ker se svojega življenja, ki ga je preživel v partizanih sramuje. Ampak te njegove zgodbe, ali pa kake podobne, ne boste našli v učbenikih slovenskih šol.