p[
p[
p[
Dni mojih lepši polovica kmalo,
mladosti leta! kmalo ste minule;
rodile vé ste meni cvetja malo,
še tega rožce so se koj osule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjov jeze so pogosto rjule;
mladost! vender po tvoji temni zarji
srce bridkó zdihuje, Bog te obvarji!
Okusil zgodej sem tvoj sad, spoznanje!
Veselja dókaj strup njegov je umoril:
sem zvedel, de vest čisto, dobro djanje
svet zaničvati se je zagovoril,
ljubezen zvésto najti, kratke sanje!
zbežale ste, ko se je dan zazóril.
Modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot žalváti videl sem samice.
Sem videl, de svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti tému vleče,
kogar v zibéli vid'la je berača,
de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepí, z goljfijami, ležámi!
Te videt, grji videti napake,
je srcu rane vsekalo krvave;
mladosti jasnost vender misli take
si kmalo iz srca spodi in glave,
gradove svítle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,
p[
Popustí posvetno rabo
orglarček in gre v pušavo,
tam prepevat božjo slavo,
svoje citre vzame s sabo.
Pesmi svoje med stoglasne
v gójzdu zliva tičov kore,
od prihóda zlate zore,
dokler sonca luč ne ugasne.
Al veselje v srcu vtóni
sčasam mu za petje slavcov,
in vseh gójzda prebivavcov,
ker vsak svojo vedno goni.
On ob drugi si pomladi
zbere tiče mladokljune,
jim prebira svoje strune
in jih raznih pesem vadi.
Kosa, trdokljunsko dete,
od preljubga Avguština,
vélkoglávega kalina
nauči pét pesmi svete.
Zmeram svojo goni slavček,
zmeram od ljubezni bíje
srcu sladke melodije,
toži ga Bogú pušavček:
"Lej, kalin, debeloglavec,
trdokljunast kos je svoje
pesmi pustil, lepši poje,
podučit ne da se slavec!"
Al Bog slavca ni posvaril,
le posvaril je pušavca:
"Pusti péti mojga slavca,
kakor sem mu grlo stvaril.
Pel je v sužnosti železni
Jeremíj žalost globoko;
pesem svojo je visoko
Salomon pel od ljubezni.
Komur pevski duh sem vdihnil,
ž njim sem dal mu pesmi svoje;
drugih ne, le té naj poje,
dokler, de bo v grobu vtihnil."
p[
Grob kopljejo, de zadnji mrlič bo vanjga dján;
obraz bledga mladenča prikaže se na dan.
Kopači ostrmijo, de 'z ust njih sape ni,
manj vstrášeni pogrebci vanj vpirajo oči.
De je lepó, bi sodil, visoko čelo, vsak,
ak bil bi nekakóvi zapustil ga oblak;
bile lepé bi usta, lep bil obraz bi bled,
ak bil bi nekakóvi preč nejevolje sled.
Dalj čas ni trupla gledat, dih prvi ga zdrobi;
srce samo zavzetim ostane pred očmi.
še bije, še čutiti je ravno tak gorkó,
ko, de bilo bi v prsih še zdravo in živó.
Vsi prašajo, kdo zadnji v to jamo djan je bil,
gotovo bil svetnik je, ker ni ves v grobu zgnil.
Stal tam je kamen, kterga nihče préd čislal ní,
hité mu mah otrebit, napis tak govori,
de Dobroslav je pevec bil tjékej pokopan,
ki pel v tak milih glasih je od ljubezni ran,
pel v tak slovečih pesmah čast lepe deklice,
prevzetne gospodične, nemile ljubice.
Al, ko si je zvolila mladenča druzega,
iz prs nobena njemu ni pesem več prišla.
Pri Bogu ni tolažbe iskál ne pri ljudeh,
oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.
V
p[
Mlad ribič cele noči veslá,
visoko na nebi zvezda miglja,
nevarne mu kaže pota morjá.
Več let mu žarki zvezde lepé
ljubezen sijejo v mlado srce,
mu v prsih budijo čiste željé.
Ak kaki vihar od déleč preti,
ak kaki se morski som privali,
ak káko mu brezno nasproti reži,
na zvezdo gledjóč vhití, bo otet;
mlad ribič od čistega ognja
po morji je varno veslal več let.
Enkrat se valovi morjá razdelé,
prikažejo 'z njih se dekleta lepé,
do pasa morske dekleta nagé.
Se kopljejo, smejajo, tak pojó:
"O, srečen ribič, srcé zvestó!
kak dolgo še misliš ti gledati v njo?
Povej nam, ribič! povej zares,
al čakaš, de pade zvezda 'z nebes,
al, de bi k nji zletel, čakaš peres?
Bilo bi drugemu čákat' dolgčas,
bilo bi drugemu čákat mraz,
bi drugi se ne ogibal nas.
Nocoj bi drugi odprl oči,
bi videl, kak blizo strelca stoji,
lepota, ki zanjo srce ti gori."
O, res je, de bi tako ne bilo!
vse res, kar dekleta morske pojó;
obup mu zaliva srce zvestó.
Fant s celo močjo se v veslo upre,
ni mar skalovja mu, viharjov ne,
nič več se na
p[
Bil godec je mlad, in lep, in vesel,
lepó je godel, sladkó je pel.
Bilo ni godú, svatóvšne, semnja,
de tje ne bili bi vabíli ga.
Poslušajo radi ga vsi ljudje,
ga gledajo rade dekleta mladé;
posebno pa Micka, županova hči,
pogosto vanjga obrača oči.
Od čistega godec je ognja vnet
za Micko bogato, rožo deklet.
Zastonj več druzih postopa za njo,
le njemu prijazno se smeja oko.
In kar mu obetate očesa njé,
potrdijo kmalo besede sladké.
Nje oča s'cer stavi ljubezni se v bran;
al oča bo spróšen, al pa goljufan.
Obljubi Micka godčova bit;
al samka ostati, se ne možit.
Prišel je v grad mlad, lep kancelir,
sto zlatih je služil dvakrat štir.
Lohka bi s temi, in kar bo dobil
še zraven, ženico, otroke redil.
Od konca mesto hód' obiskvat;
povabi ga deklic oče al brat.
Vklon materni, gospodične oko
ponujata v zakon mu njeno rokó.
Al v kratkem času se zgodi,
de cele mesce ga v mestu ni.
Novica pravi se na glas,
de hodi k županu pogosto v vas.
S'cer oče župan so mož neslan,
kaj dela tam kancelir vsak dan?
Priljudna
p[
Popustí posvetno rabo
orglarček in gre v pušavo,
tam prepevat božjo slavo,
svoje citre vzame s sabo.
Pesmi svoje med stoglasne
v gójzdu zliva tičov kore,
od prihóda zlate zore,
dokler sonca luč ne ugasne.
Al veselje v srcu vtóni
sčasam mu za petje slavcov,
in vseh gójzda prebivavcov,
ker vsak svojo vedno goni.
On ob drugi si pomladi
zbere tiče mladokljune,
jim prebira svoje strune
in jih raznih pesem vadi.
Kosa, trdokljunsko dete,
od preljubga Avguština,
vélkoglávega kalina
nauči pét pesmi svete.
Zmeram svojo goni slavček,
zmeram od ljubezni bíje
srcu sladke melodije,
toži ga Bogú pušavček:
"Lej, kalin, debeloglavec,
trdokljunast kos je svoje
pesmi pustil, lepši poje,
podučit ne da se slavec!"
Al Bog slavca ni posvaril,
le posvaril je pušavca:
"Pusti péti mojga slavca,
kakor sem mu grlo stvaril.
Pel je v sužnosti železni
Jeremíj žalost globoko;
pesem svojo je visoko
Salomon pel od ljubezni.
Komur pevski duh sem vdihnil,
ž njim sem dal mu pesmi svoje;
drugih ne, le té naj poje,
dokler, de bo v grobu vtihnil."
p[
"Slep je, kdor se s petjam vkvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez dnarja."
Le začniva pri Homeri,
prosil reva dni je stare;
mraz Ovidja v Pontu tare;
drugih pevcov zgodbe beri:
nam spričuje Alighieri,
káko sreča pevce udarja;
nam spričujeta pisarja
Luzijade, Don Kihota,
kákošne Parnasa pota -
slep je, kdor se s petjam vkvarja.
Káj Petrarkov, káj nam Tasov
treba pevcov je prijetnih?
slišim od butic neukretnih
prašat zdanjih, prednjih časov.
Kómur mar prijetnih glasov
pesem, ki pojó Matjaže,
boje krog hrvaške straže,
mar, kar pevec pel Ilirje,
mar Čebel'ce roji štirje,
Kranjec moj mu osle kaže.
Lani je slepar starino
še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si grajšino.
Naj gre pevec v daljno Kino,
še naprej se pot mu kaže,
naj si s tinto prste maže,
naj ljubezen si obeta,
vneti lepega dekleta,
pevcu vedno sreča laže.
Vender peti on ne jenja;
grab'te dnarje vkup gotove,
kupovájte si gradove,
v njih živite brez trpljénja!
Koder se nebo razpenja,
grad je pev
p[
Dni mojih lepši polovica kmalo,
mladosti leta! kmalo ste minule;
rodile vé ste meni cvetja malo,
še tega rožce so se koj osule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjov jeze so pogosto rjule;
mladost! vender po tvoji temni zarji
srce bridkó zdihuje, Bog te obvarji!
Okusil zgodej sem tvoj sad, spoznanje!
Veselja dókaj strup njegov je umoril:
sem zvedel, de vest čisto, dobro djanje
svet zaničvati se je zagovoril,
ljubezen zvésto najti, kratke sanje!
zbežale ste, ko se je dan zazóril.
Modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot žalváti videl sem samice.
Sem videl, de svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti tému vleče,
kogar v zibéli vid'la je berača,
de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepí, z goljfijami, ležámi!
Te videt, grji videti napake,
je srcu rane vsekalo krvave;
mladosti jasnost vender misli take
si kmalo iz srca spodi in glave,
gradove svítle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,