Ni šlo zgolj za zakon. Šlo je za nekaj bistveno globljega.

Piše: Boštjan M. Turk*

Na večino vprašanj, ki zadevajo politično dogajanje v letu 2025, je mogoče dati razmeroma jasne odgovore. Obstaja pa eno, ki ostaja nerazložljivo in vztrajno bode v oči: kaj je vodilo tranzicijsko levico, da se je z vso silo angažirala pri referendumu o medicinski usmrtitvi nemočnih oz. zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zakaj je bil prav ta zakon deležen tolikšne pozornosti, politične mobilizacije, čustvene napetosti in simbolne teže?

Referendum 23. novembra je bil po izidu jasen. Večina volivk in volivcev je zakon zavrnila. Kljub temu poraz ni bil sprejet kot demokratična odločitev. Nasprotno - sledila je serija pritožb, pritiskov in pravnih manevrov. Nekateri zagovorniki zakona so na državno volilno komisijo vložili ugovore, nato pa še tožbo na vrhovno sodišče.

Po oceni vlagateljev ugovora (in sedaj tudi tožbe) naj bi v kampanji sodelovale organizacije, ki niso bile organizatorke kampanje - pri tem so ciljali na zdravnike in Cerkev. Poleg tega pa naj bi po njihovi oceni nasprotniki zakona z neresnicami izkrivljali dejansko stanje (?). Vse to je po mnenju podpornikov vplivalo na izid, zato so predlagali ponovno glasovanje.

Kolikor nenavadna se sliši pritožba na vrhovno sodišče, je resnična. Kajti če ima kdo interes zastopati svoja stališča na to temo v javnem prostoru, so to prav zdravniki in Cerkev. Prvi, ker jih to neposredno zadeva, saj so predvideni za izvajalce, in druga, ker je človeško življenje in njegova integriteta njena ključna skrb. Pozabiti ne smemo, da so se o tej temi izrekale vse verske skupnosti, ne samo RKC. Stvar je dobesedno skregana z zdravo pametjo in - z moralo.

Zakaj? Odgovor se začne kazati v primerjavi z zakonom o privilegijih kulturnikov. Ta zakon, ki je določenim skupinam zagotavljal posebne materialne in statusne ugodnosti, je bil prav tako predmet referenduma in je bil na njem zavrnjen. Toda razlika v odzivu političnega prostora je bila osupljiva.

Kljub temu da je šlo za zakon, ki je neposredno posegal v vprašanja pravičnosti, enakosti pred zakonom in porabe javnega denarja, niso sledili nobeno ogorčenje, nobena kampanja o ogroženi demokraciji, nobene pritožbe na državno volilno komisijo, nobene zahteve po razveljavitvi izida. Ni bilo govorjenja o temeljnih vrednotah, ni bilo moralne panike, ni bilo pozivov k ponovitvi glasovanja. Referendum je bil izgubljen - in stvar je bila končana.

Prav v tem kontrastu se razkrije bistvo. Ko je bil zavrnjen zakon o privilegijih kulturnikov, ki je zadeval materialne koristi ozkega kroga ljudi, je bila tišina popolna. Ko pa je bil zavrnjen zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pa se je sprožil vihar.

To jasno kaže, da v drugem primeru ni šlo zgolj za zakon. Šlo je za nekaj bistveno globljega. Če bi šlo zgolj za pravno ali socialno vprašanje, bi bil odziv podoben kot pri zakonu o privilegijih kulturnikov. Pa ni bil. Razlika v intenziteti razkriva, da je šlo za ideološko in svetovnonazorsko fronto, ne za tehnično zakonodajo.

Kateri razlogi so tako vodili tranzicijsko levico, da je to vzela kot svojo bitko za Stalingrad, na prvi mah ni čisto jasno. Še posebno če vemo, da bo prva stvar, ki jo bodo naredili konec tega leta, če pridejo na oblast, da bodo uveljavili prav takšen zakon. To jim slovenska zakonodaja namreč dopušča. Od kod torej takšen zagon pri zavzemanju za stvar, ki je moralno, etično in splošno človeško kar najbolj sporna, saj gre za pravo Pandorina skrinjico zla, le da v njej ni ostalo nič upanja. Zakon namreč predvideva, da se bo dalo nekoga, ki je nemočen, ubiti. Lahko to zavijamo še v toliko celofana, resnica je pač takšna. Gre za asistiran (samo)umor.

Stvar je v resnici groteskna, še posebno če pogledamo propagandni material, ki so ga zagovorniki zakona pripravili. In tu se nam odpre možnost za pravilno razumevanje. Na posnetku, v katerem zakon o ubijanju starejših in nemočnih podpre nekdanji predsednik zadnjega centralnega komiteja slovenske partije, sicer najmočnejša oseba v slovenskem političnem zakulisju, Milan Kučan, opazimo presenetljivo stvar. V kamero le-ta sicer govori nesmisle, v dobesednem pomenu. Pravi: "Ne morem sprejeti tega, da bi o podaljševanju mojega življenja, kljub trpljenju, v katerem bi se morebiti končalo, odločal kdo drug." (vir) To je dobesedno protislovje, saj prav zakon o medicinski usmrtitvi omogoča, da o končanju nekega življenja odloča "nekdo drug". Kučanova poved je tako nerazumljiva, a to ne nenamerno. Pri politikih in njihovih nastopih je bistveno bolj kot vsebina povedanega pomemben način, na katerega je to sporočeno. In tu nekdanji šef partije zadene žebljico na glavico. Gledalec njegovega sporočila ne more razumeti, najsi se še toliko trudi, ker je nelogično. Zato pa razume nekaj, kar se dogaja vzporedno.

Kučan na posnetku namreč ves čas vrti na obroču šop ključev, na ta način pa oponaša prebiranje rožnega venca, temeljne krščanske molitve. Ko človek zapre ušesa, preprosto zato, ker je sporočilo nerazumljivo, še toliko bolj odpre oči. In vidi, da Kučan pravzaprav moli. To pa ni več na noben način nelogično: odločujoči, krščanski slovenski večini tako sugerira, da naj zakon podprejo. Govori jim - potem ko je ugasnil kanal racionalnega sporočanja - v jeziku, ki ga najbolj razumejo, to je v jeziku molitve oz. rožnovenske pobožnosti.

Da bi to nastalo po naključju, tako rekoč ni možnosti. Kučan nastopa tako rekoč vsakodnevno, roke se mu nikoli ne tresejo. Da bi s ključi prikrival kakšno parkinsonovo bolezen, je tako nemogoče. Da bi ključe imel pri sebi in bi jih ne mogel kam dati, tudi ne. Reklamni spot je bil del kampanje, srečanje je bilo dogovorjeno, prav tako kraj. Obstane samo ena možnost: Kučan je manipuliral z večinskim, katoliškim volivcem: nagovarjal ga je v njegovem jeziku in sicer na to, da podpre zakon.

To je tvegano početje, nenazadnje je javnost opazila nenavadnosti v vedenju prvega človeka slovenskega zakulisja. Spet stojimo pred prvotnim vprašanjem, namreč zakaj je tranzicijska nomenklatura toliko naporov vložila v prav ta zakon? Spomnimo se, tisti o izgubljenih privilegijih kulturnikov je šel mimo brez hrupa. Nihče ni vlagal nobenih pritožb, nihče ni na spotih fingiral žebranje rožnovenske molitve. Kaj je pri zakonu o medicinski usmrtitvi torej toliko pomembnega? Odgovor bo mogoče na osnovi do sedaj povedanega lažje skicirati. Odkar je na prizorišču, je partija, mutatis mutandis ali upoštevaje vse spremembe, tekmovala na življenje in smrt s svojim največjim tekmecem, to je z verstvi, veroizpovedmi, predvsem tistimi abrahamitskega izvora (krščanstvom, judovstvom in islamom), najbolj pa seveda s katolištvom oz. s Cerkvijo.

Kako tudi ne bi? Šlo je za ključno vprašanje, ki si ga je človek postavljal, odkar se je zavedal samega sebe, namreč, je v svetu sam ali pa je poleg njega še nekaj večjega, tisto, kar se imenuje Bog. Partija je trdila, da ne, da si človek raj na Zemlji ustvarja sam, Cerkev pa je učila, da je to v temelju napačno. In tudi je.

A prav iz tega razloga so slednjo komunisti dojemali kot največjo nevarnost in tako vselej tudi postopali. Morišča v Sloveniji so na primer skoraj stoodstotno napolnjena s krščanskimi ljudmi. Veliko "orožje" partije v boju zoper resnico, je bila vselej laž, potvarjanje in manipulacija. Čisto zadnjo vidite na posnetku referendumske kampanje, na katerem nastopa Milan Kučan. Kot smo spoznali, je najvišja oblika potvarjanja to, da je partija stopala v čevlje krščanstva, da si je prisvajal njegove običaje, rituale, navade in drugo. Če bi že morala nadomestiti Boga, ga mora nadomestiti tako, da ljudje ne bodo opazili, da je kaj dosti drugače, so si govorili. Vsi slovenski revolucionarji so si že pro forma nadeli krščanska imena kot vzdevke oz. psevdonime. Kardelj je bil Krištof, Kidrič Peter, Kocbek Pavel, Maček pa Matija. A to je bil šele vrh ledene gore.

Komunistična partija namreč ni zgolj tekmovala s krščanstvom, temveč ga je v mnogih svojih razsežnostih poskušala nadomestiti, zadušiti in uničiti. To je počela ne le kot ideologija, temveč kot celovit nadomestek vere. V tem smislu ni šlo zgolj za politični projekt, temveč za poskus ustvarjanja posvetne religije. Struktura partije je tako v marsičem posnemala cerkveno ureditev: imela je svojo hierarhijo, svoje avtoritete, svoje dogme in svoj kanon resnice. Vodstvo partije je prevzelo vlogo nezmotljive instance, članstvo pa vlogo vernikov, od katerih se je zahtevala popolna lojalnost, ne le v ravnanju, temveč tudi v mišljenju.

Tudi obredje ni manjkalo. Namesto bogoslužij so obstajali partijski zbori, parade in manifestacije, namesto zakramentov prisege, namesto verskih praznikov revolucionarni prazniki. Tudi v odnosu do svetosti in svetnikov se je ponovil znan vzorec. Revolucionarni voditelji so postali predmet čaščenja. Njihove podobe so visele po ustanovah, njihova imena so dobivale ulice, šole in tovarne, njihova dejanja so se učila na pamet. Okrog njih se je ustvarjal kult, ki je imel vse značilnosti posvetnega svetništva. Hkrati so obstajali tudi "mučenci revolucije", padli borci, katerih smrt je bila predstavljena kot odrešujoča in vzvišena. Njihovi grobovi so postali kraji romanja, njihova imena moralni vzor.

Tudi pojem greha je dobil svojo obliko. Odstopanje od linije partije ni bilo zgolj politična napaka, temveč moralni padec. Takšno "krivoverstvo" je zahtevalo priznanje, samokritiko, pokoro. Javno kesanje je bilo pogoj za ponovno vključitev v skupnost. Kdor se ni pokesal, je bil izobčen. Mehanizem je bil skoraj identičen verskemu pojmovanju greha in odveze, le da je bil povsem sekulariziran.

Ob tem se je razvila tudi lastna eshatologija. Komunizem je obljubljal prihod popolne družbe, brez razredov, brez izkoriščanja, brez trpljenja. To je bila obljuba odrešenja, prestavljena iz onostranstva v zgodovino. Namesto Boga je vlogo odrešenika prevzela zgodovina sama, razumljena kot neizbežen proces. Posameznik ni bil pomemben sam po sebi, temveč kot del tega velikega zgodovinskega toka. Trpljenje v sedanjosti je bilo upravičeno z obljubo prihodnje sreče.

V tem okviru je postalo jasno, zakaj je bila religija razumljena kot nevarna konkurenca. Ne zato, ker bi bila politično močna, temveč zato, ker je ponujala drugačen odgovor na temeljna vprašanja smisla, trpljenja in smrti. Cerkev ni bila tekmec oblasti, temveč njen izziv. In prav zato jo je bilo treba bodisi podrediti bodisi uničiti.

Ko vse to povežemo, postane razvidno, da posnemanje krščanskih oblik ni bilo naključno. Šlo je za zavestno nadomeščanje: prevzem simbolov, obredov, jezika in celo morale, vendar brez njihovega duhovnega jedra. V tem smislu je bila partija poskus sekularne cerkve - cerkve brez Boga, a z vsemi zunanjimi znamenji. Obupen, v nebo kričeč plagiatorski kič, katerega zadnji simbol je bil debelušni, v belo, z zlatom prešito suknjo oblečeni maršal, skupaj z debelušno, prav tako v škrlat odeto soprogo. In s snežnimi pudlji.

Samo po sebi razumljivo je, da sta si bila krščanstvo in komunistična ideologija na videz podobna le po zunanji obliki, v svojem bistvu pa sta si popolnoma nasprotna. Prav tako kot Kučanovo sugeriranje molitve in rožnovenska molitev sama! Kučan je namreč toliko kristjan, kot je bil Marx.

Krščanstvo temelji na ljubezni do bližnjega, na spoštovanju vsakega človeka kot neponovljivega bitja in na prepričanju, da cilja ni mogoče doseči z nasiljem. Njegovo izhodišče je dostojanstvo človeka, tudi grešnega, šibkega ali drugačnega.

Komunistična ideologija pa je temeljila na sovraštvu do določenih družbenih skupin, ki jih je razglasila za oviro zgodovine. Razredni sovražnik ni bil nekdo, ki bi ga bilo treba prepričati, temveč odstraniti. Nasilje ni bilo zloraba sistema, temveč njegov bistveni mehanizem. Človek ni imel vrednosti sam po sebi, ampak le kot del kolektiva in orodje zgodovinske nujnosti.

Zato je partija lahko posnemala zunanje oblike krščanstva - rituale, simbole, celo govorico, nikoli pa njegove vsebine. Krščanstvo je učilo ljubezen do sovražnika, partija je zahtevala njegovo uničenje. Krščanstvo je temeljilo na svobodi vesti, partija na ideološki pokorščini. Prav v tem je temeljna razlika: eno gradi na ljubezni, drugo na sovraštvu. In zato je eno preživelo, drugo pa se je sesulo pod težo lastne nasilne logike.

In če to prenesemo na naš referendum, nam postane stvar jasna. Za človeka gre. Od spočetja do smrti. Spočetje si je partija prek svojih transmisij že docela podredila. Cela Slovenija - če poslušamo Inštitut 8. marec - "fajta" za splav, "od Vardara pa do Triglava", od Ljubljane pa do Bruslja. Formo ubijanja komaj spočetih so si do konca prisvojili. Ni nobenih ovir za splav več. Sedaj gre za drugi krak življenja, za starost. Tu so bili neuspešni in to jih boli. Človeka hočejo v celoti obvladati, njegovo telo in njegovo dušo. Jezik oblasti, popolne oblasti, je edini, ki ga razumejo. Najprej Milan Kučan, ki je bil šef te pervertirane organizacije, katere namen je bil nadomestiti krščanstvo. Če ne s silo (povojni genocid, zatiranje krščanske večine v letih po 2. svetovni vojni ipd.), pa z zvijačo.

A če bi se moč neposredno prevajala v učinkovitost, bi že zdavnaj živeli v sistemu, v katerem se je oblikoval Milan Kučan. Tako pa nekaj, kar je nad zgodovino, preprečuje, da bi se to zgodilo. Imenujmo to transcendenca ali moč človekove vesti - ali oboje skupaj, vselej bomo prišli do istega odgovora. Bitka za zakon o medicinskem ubijanju starejših je bila bitka za človeka na obnebju partije in na obnebju njenega zanikanja, Boga. In končala se je, kot se je. To je tudi lep obet za svetlejšo prihodnost.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje oz. podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.