Čeprav se da marsikje zaslediti, da je najtežja, najdaljša … je v današnji ponudbi ultra tekov to nemogoče trditi. Vsekakor pa je UTMB s svojo razdaljo (166 km), višinsko razliko (+9600 m) in časovno omejitvijo (46 ur) velika želja vsakega gorskega tekača, lačnega dolgih tekov in norih razgledov. Takih tekačev pa je iz leta v leto več, zato so tudi pogoji za udeležbo na UTMB vsako leto strožji. Za udeležbo na letošnji preizkušnji je bilo potrebno zbrati pet točk na največ dveh tekih iz njihovega seznama v zadnjih dveh letih, sledilo pa je še žrebanje. Na koncu se nas je na startu zbralo 2369 iz okoli 50 držav.

Poleg »glavne« 166 km dolge preizkušnje potekajo tudi krajše variante:

- Courmayeur-Champex-Chamonix (CCC) je 92 km dolg z ok. 5000 m vzpona in časovno omejitvijo 26 ur;
- Sur les Tracesdes Ducs de Savoie (TDS) s 110 km, 7100 m vzpona in časovno omejitvijo 31 ur in
 - La Petitetrotte a Leon (PTL), ki je s svojimi 300 km, 25.000 m vzpona in časovno omejitvijo 138 ur namenjen samo skupinam dveh ali treh tekačev.

Zgodovina teka sega v leto 2003, ko je bil prvič organiziran, Slovenci pa smo s tekom prvič opravili leta 2005 ko ga je v celoti pretekel Zvone Mezga. Leta 2008 sta s progo uspešno opravila še Simona Trobec in Zdravko Čufar.

V letu 2010 je slabo vreme močno krojilo usodo teka. Zaradi poslabšanja vremena so tekmo po 21 km najprej prekinili, kasneje pa tekmovalce prepeljali v Courmayeur, kjer so ponovno startali po progi CCC in pretekli 98 km. S skrajšano varianto je uspešno opravil tudi Jure Grmšek.

Prav lanskoletne izkušnje so krojile usodo letošnjega teka UTMB, saj je bila vremenska napoved skoraj kopija lanske. Organizator se je na to odlično pripravil, pravočasno prestavil start za pet ur in kasneje prilagajal progo vremenskim razmeram. Na koncu je prišlo do majhnih razlik v razdalji in višini, saj je za »finišerji« ostalo 170 km poti in 9700 m vzponov in še toliko spustov. Na startu smo stali štirje Slovenci (Stojan Košmerl, Peter Macuh, Jure Grmšek in Mitja Gleščič). Po 170 km, dveh neprespanih nočeh, deževnem startu, snežnem nadaljevanju in sončnem koncu smo se v cilju smejali (vsaj meni se je smejalo) vsi razen Jureta, ki je moral zaradi težav s kolenom kmalu končati tekmo. Vreme in razdalja sta opravila svoje. Od 2369 tekmovalcev na startu jih je cilj ugledalo le 1133 (48 %), od tega 72 žensk.

Zame se je zgodba začela že nekaj dni pred startom, ko sem z družino prišel iz Aoste v Chamonix. Že ob prihodu je Chamonix živel v duhu tekačev. Polno transparentov, stojnice s tekaško opremo, ogromno ljudi oblečenih v tekaška oblačila so dajali vedeti da se nekaj dogaja. Oči so se seveda najprej zazrle v okoliške vrhove. Človek pač ne more ostati ravnodušen ob pogledu na Dru, Sans Nom, Aig. Verte in ostale špice, čeprav so ob tokratnem obisku Chamonixa nedosegljivo daleč. A tudi dejstvo, da lahko te špice pokažeš štiri mesece staremu sinu, da človeku neko zadoščenje.

Bolj kot se je bližal dan starta UTMB ja bolj je postajalo jasno, da se bo ravno takrat vreme pokvarilo. V glavi sem premleval vse možne razplete s strani organizatorja- sprememba trase, odpoved teka, prestavitev starta ... in v petek dopoldan dobim SMS:Start prestavljen na 23.30, proga spremenjena le od Vallorcina do Chamonixa. - SUPER, tek bo in to skoraj vseh 166 km in dobrih 9000 m vzpona.

Ob 23. uri stojim na startu z dežnikom v roki, vzdušje je odlično, mimo pride kontrolor opreme in pogleda če imam vso obvezno opremo. Malo pred startom pustim dežnik v grmih ob vodniškem uradu, pripravim čelno svetilko in se prepustim dežju, da me premoči. Ob 23.30 start. Zame se začne nova zgodba, ki traja 40 ur in bo ostala nepozabna.

Po treh urah teka končno neha deževati in ko pogledam tekače okoli sebe, ni več nobena obleka žive barve- vsi smo pokriti z blatom, mokri do kože, veliko jih je zaradi padcev rjavih od pet do zadnje kocine na glavi. Po dobrih 40-ih kilometrih, ravno na sedlu Col de Bonhomme, me prvič obsije sonce. Jutro v hribih je kot vedno nekaj najlepšega. Vreme ne drži dolgo, kmalu začne po malem snežiti, na sebi imam vse cunje, ki jih imam na razpolago, pa ni nobene vročine.

Po 14-ih urah sem v Courmayeuru, kjer se preobujem in zamenjam vso obleko. Za mano je 80 km in 4400 m vzpona. Copati (Inov8) so v blatu, dežju in kasneje tudi soncu odlično opravili svojo nalogo. Po kaki uri, ko se najem in posušim premočene noge, se odpravim naprej. Med kočama Bertone in Bonatti se večkrat spotaknem, ker mi pogled uhaja v ostenje Mt. Blanca in Jorassov - nori kraji. Po sto kilometrih, na sedlu Grand col Ferret, me ujame noč. Prepričan, da bo naslednjih 24km zaradi rahlega spusta ena sama uživancija in bom z njimi hitro opravil, sam sebi zabijem » nož v hrbet«. Namesto lahkotnega in hitrega teka imam občutek, da se nikamor ne premikam, noge so težke; namesto veselja, da je za mano že sto kilometrov, se obremenjujem s tem kako bom opravil z naslednjimi 60 km, poleg tega me tema in megla še upočasnjujeta. Začenja se kriza. Pred naslednjim vzponom me posede. Nekaj pojem in popijem, ko vstanem, me začne od mraza in izčrpanosti premetavati. Prvič (in zadnjič) pomislim na odstop. Privlečem se do okrepčevalnice na 110km. Ura je 22.30. Pojem in se odpravim spat (na okrepčevalnicah je poskrbljeno tudi za to). Odločitev o odstopu ali nadaljevanju prestavim na kasneje, ko si odpočijem. Po 40-ih minutah ležanja me neha tresti, telo si je opomoglo – ne razmišljam več – samo naprej!!! Nekje po poti dobim SMS organizatorja, da je proga spremenjena. Dodali so nam spust v Martigny. Proga bo tako dolga 170 km z 9700 m vzpona. Tolažim se, da se teh nekaj kilometrov več ne bo nikjer poznalo. Sam sebe imam za norca. Po 124 km, v Champexu, srečam Petra, ki se, tako kot vsi, ubada s svojimi težavami. Do tu odstopi že preko 1000 tekačev. Maserji poskrbijo za moje boleče koleno, nato grem naprej. Med spustom v Martigny se moram nekajkrat udariti po glavi, da ne zaspim. Dan naredi svoje, kriza je mimo in stvar gre počasi naprej in dobre volje zaključim »potepanje« po Švici in se vrnem v Francijo, v Trient. Pokličem ženo, ki me čaka v cilju – spodbuda dobro dene. Pred mano je »samo« še 25km in en večji vzpon (800m). Počasi mi začenja po glavi rojiti misel o cilju. Žulji na petah so že preveč moteči, zato mi jih zdravstveno osebje na okrepčevalnici polepi. Zanimiv je pogled na ostale tekače; vsak se bolj ali manj težko premika, šepa, spi pokonci, nekaj se jih celo uleže kar ob stezi. Ob pogledu na ostale se človek zave, da je nekomu na tem svetu tudi huje kot njemu samemu.

V klanec se zaženeva skupaj s Petrom in družba obema dobro dene, saj ostaneva sama, »konkurente« puščava za seboj. Po toliko kilometrih se še najlažje premikam v klanec, spusti so katastrofa, ravnina pa se vleče, ker noge nočejo več hiteti. Od Argentiera naprej sem prepričan, da nas čaka samo še 11 km teka po lepi ravni poti ob reki do cilja, a je upanje lažno. Francozi so poskrbeli, da se Chamonixu približujemo po stezi polni kratkih klancev, ki so po 150 kilometrih že na meji mojih zmogljivosti, »vonj« po cilju pa me vleče naprej. Točno po 40 urah, ob množici navijačev, s Petrom skupaj prečkava ciljno črto. 

Primem prvo pivo, ki ga zagledam, se odpravim k svojim, ki me čakajo pred ciljem in se uležem. Pes me navdušeno poliže, Rok me začudeno gleda, žena pa mi pomaga spiti pivo, ki mi ne tekne najbolj ... jaz pa si rečem: To je to.

Teden dni po UTMB-ju, ko prihaja telo k sebi, že nastaja nov seznam tekov, veliko jih je, in prepričan sem, da jih nikoli ne bo zmanjkalo, tako kot hribov in sten ne.

Mitja Gleščič