Kdo ve, zakaj, ampak že pred nekaj leti sem si zaželela preteči 100km. Po Ultrabericusu sredi marca sem videla, da sem v formi in to je bilo treba izkoristiti.            Izbirala sem med 100km teki, ki so na voljo v maju in juniju, in sicer Firenze-Faenza, Biel, Mozart 100, Silva run na Češkem (pravkar vidim, da so ga skrajšali na 85km) in  100 e Lode v Villaverli, Italija. Slednji je bil nesporen zmagovalec, tako po logistiki (2 uri vožnje iz Nove Gorice), cenovno (štartnina 30 evrov), časovno (vse skupaj nam je vzelo 36 ur), tudi pri organizaciji gre Italijanom zaupati, predvsem pa mi je bil všeč opis in profil proge (ravno prav razgibano, da ni dolgčas, vseeno pa ni nikjer opaziti tistega zlobnega znakca o UTMB kvalifikacijskih točkah), obvezna oprema le čelna svetilka, okrepčevalnice na 5km.

Tako smo se v petek popoldne odpravili proti Vicenzi, kjer smo se utaborili v kampu. Da stvar ne bi bila prelahka, sem si zvečer prav fajn zvila lani jeseni zviti gleženj. Že prej sem par dni težila in jadikovala, kako bom sploh zmogla tako dolgo progo, tako tremo sem imela le pred prvim polmaratonom  (Mitja je vse mirno prenašal, še več, preganjal je moje skrbi in me pridno spodbujal).  No, po zvinu so se moje skrbi v hipu zreducirale na eno točko, v resnici sem naredila križ čez vse skupaj. Drugo jutro sem šepala naokoli in sklenila, da vsaj poskusim, kadarkoli pa lahko odstopim. Mitja mi je zagotavljal, da me bo po nekaj kilometrih, ko bo tačka ogreta, nehalo boleti. Pa še aspirin mi je odvil in obrisal moje bridke solze.

Na štartu v soboto ob 8h zjutraj je bilo okrog 300 ljudi, nekateri so se podali na 26km, drugi na 50km, 135 tekačev pa se nas je spopadlo s stotko. Zanimivo, da sva bila na štartni listi zgolj 2 ne-Italijana, poleg mene še Hrvat. Prvih 10km poteka po ravnini, nato pa se trasa začne vzpenjati. Mitja je imel prav, gležnja kmalu nisem več čutila, je pa kmalu sodelovanje odpovedal želodec. Prav zoprno občutljiv je bil, zato nisem upala zadosti piti, sonce pa je fajn žgalo. Tako se mi je vleklo prvih 26 km, kjer so me razveselili moji 3 junaki (Mitja, Rok in Jak) in z lahkim srcem sem odskakljala dalje. Okrepčevalnice so res na 5 kilometrov, prav vse so bogato obložene, ljudje pa zelo prijazni. Do 40.km sem se še prepirala z želodcem, nato pa je sledil dooooolg klanec navzgor, ki sem ga v celoti prehodila, v tem času pa se je tudi črevesje umirilo in končno sem začela v teku uživati. Trasa poteka tik pod prelepimi gorami in razgled nanje je nahranil mojo gorsko dušo. Prav tu so žal morali spremeniti traso, saj je tam, kjer je bila prvotno načrtovana, še sedaj ogromno snega. Po 50.km so na okrepčevalnici na 1100m nad morjem stregli odlično pašto, ki mi je prav teknila. Po 60-tih kilometrih je bila večina vzponov za nami. Kmalu so me spet pričakali moji 3 navijači, zamenjala sem stare kinvare z novimi in se podala novim dogodivščinam naproti. Na srečo nisem imela nobenih problemov, le malo naveličana sem bila. Trasa je bila dobro označena in večinoma poteka po asfaltnih in makadamskih cestah, nekaj pa je tudi stez, ampak še vedno lepo tekaških.  Na 80.km še zadnja večja okrepčevalnica, še zadnjič moji 3, sledi le še neskončnih 20km proti cilju. Sploh zadnjih 10km se super vleče, ravnina in neskončne ceste. Vesela sem bila, da je bilo še toliko svetlo, da nisem potrebovala čelne svetilke.

In natanko po 100km in 12. urah ter 29. Minutah sem uzrla cilj! Veselje ni tako veliko, kot bi človek pričakoval, saj so noge v hipu trde in težke. Tudi pivo mi začuda ni teknilo. No, vseeno pa je bil neprecenljiv občutek, da mi ni treba prav nikamor več. Po hudem naključju je moj čas zadoščal za 3. mesto med ženskami! Tako smo ob še eni pašti počakali na podelitev nagrad, nato pa se odpravili proti domu. Zelo sem hvaležna Mitju, ki me je prenašal in vzpodbujal pred (to je bilo še najtežje…), med in po teku.

Če povzamem, vesela sem, da sem opravila s stotko, iskreno upam, da me nikoli več ne zagrabi kaj podobnega, maratoni so povsem zadosti. Če pa še koga mika 100 kilometrov in ima rad naravo in razgibane terene, je tale 100 z odliko pravšnji zanj! Upam, da bo naslednje leto na štartu (in v cilju) cel kup Slovencev!