Članek
Tek z vozičkom
Objavljeno Oct 17, 2014

V  zadnjih tednih nosečnosti, ko sem se premikala kot mrož, sem sanjarila o tem, kako bom nekaj tednov po porodu spet tekla. In sem upala in verjela, da bo tale otrok drugačen od prvega in bo v vozičku srečen. Vsak dan sem prebirala članke o teku z vozičkom ter primerjala tekaške vozičke. Pri nas je silno borna izbira, v tujini pa je tega ogromno. Brala sem teste, primerjala lastnosti in cene ter izbrala tekaški voziček zase. Takoj, ko sva s štručko prišla iz porodnišnice, smo na internetu voziček naročili in čez nekaj dni je poštar pritovoril težko pričakovani paket. Bila je ljubezen na prvi pogled!

Seveda v prvih tednih ne jaz, ne dojenček nisva bila primerna za tek, za sprehode pa kar kmalu, ko smo se februarja otresli ledenega oklepa. Po predpisanih šestih tednih sem s tekom začela jaz, čez kak mesec pa sem končno stekla za vozičkom. Nekateri pediatri svetujejo, da je otrok pripravljen za tek šele pri šestih mesecih starosti, zato sem se stvari lotila zelo pazljivo.  Sprva sem tekla seveda zelo počasi, kratke razdalje, po lepem asfaltu. Takoj sem videla, da je naš drugi sin v vozičku srečen in zadovoljen. V resnici je vsakič takoj zaspal in spal celo pot. Po dolgih mesecih posedanja sem končno zadihala, srečna, da se spet gibam. Kako lepo je teči! Kljub temu, da smo zelo slabo spali (no, to še vedno), kljub dojenčkovim kolikam, kljub ljubosumju in izpadom trme starejšega fanta. S teka vedno pridem dobre volje, polna energije, nared za spopad z novimi družinskimi izzivi.

Tek z vozičkom seveda ni najlažji, potrebno je opraviti dodatno delo, da poleg sebe premikamo še voziček z otrokom. Sploh v klance se kar pozna. Je pa ogromna razlika med vozički. Tečemo namreč lahko z vsakim kolikor toliko bolj športnim vozičkom. Ampak s tekaškim je stvar precej lažja.

Še dve stvari sta, ki jih vidim kot slabosti teka z vozičkom. Prva je ta, da smo vezani na asfalt. Res je, da se da teči tudi po kakem lepem makadamu ali drugem gladkem terenu, ampak v moji bližini tega ni, zato sem vezana na isto traso. Druga slabost pa je, da je vsaj ena roka stalno na vozičku, s čimer je gibanje rok precej drugačno kot pri navadnem teku. Sprva sem voziček večinoma držala z levo roko, zato me je kmalu začelo boleti v levi rami. Sedaj roki pogosto menjavam in tega problema ni. Je pa res, da je pomoč rok pri običajnem teku kar precejšnja (poskusiti teči brez odrivanja z rokami) in to v tem primeru kar manjka.

Ima pa tek z vozičkom tudi dobre strani, vedno imam s sabo pijačo, majico, telefon. In ne ukvarjam se toliko sama s sabo, ampak bolj skrbim za otrokovo udobje – mu je dovolj toplo, ali preveč piha, ga moti sonce. In vsak dan znova sem vesela, da se naš fantek rad vozi v vozičku! Danes je že cel korenjak, ima 8 mesecev in z velikim zanimanjem opazuje svet, ki drvi mimo. Zato z veseljem izkoriščava toplo jesensko vreme in obilico časa, ki ga imava vsak dopoldan.

Tek mi je in mi še vedno pomeni sprostitev in nagrado zase. Verjamem, da sem zato, ker tečem, boljša in srečnejša mama.