Naš tekaški praznik se je začel že v soboto, ko se je Rok prvič udeležil Lumpi teka, 200 metrskega teka s svojimi vrstniki. Neverjetno je, kakšna zgodba lahko nastane na 200 metrih! Od strahu pred spečim in kasneje budnim zmajem, pa mahanje mami, tatu, preganjanje solz, na koncu pa še konkreten padec. Mitja je rekel, da se njemu zadnjič, ko je pretekel 160 km na Magredi Mountain Trailu, ni toliko zgodilo. Pa tudi tako ponosen ni bil ob prihodu v cilj.

Za nedeljo je bilo predvideno, da Rok ostane pri noni, ostali pa gremo spet v Ljubljano, jaz tečem maraton, nekje na polovici pa se mi za kakih deset kilometrov pridružita Mitja in Miha v vozičku. Že ponoči sem slutila, da bomo načrte morali spremeniti. Miha je imel vročino, en tak prehlajen siromaček je bil. Najprej sem pomislila, da pač ne grem. Mitja me je spodbujal, naj grem sama, pa sem se počutila kot najslabša mama na svetu, samo da sem pomislila, da jih pustim doma. No, vseeno smo naredili tako, solzna sem bila celo pot do Ljubljane.

V Ljubljani sem nazadnje tekla pred petimi leti, ko sem se udeležila polovičke po dvomesečni tekaški pavzi (takrat sva še veliko plezala in ravno smo se vrnili s plezanja v Maroku). Tudi 21 kilometrov ni malo, to sem na precej grd način takrat spoznala, ko sem skoraj celo pot fajn trpela. Od takrat sem pretekla samo en cestni maraton (Trst, 2012), na katerem pa sem dosegla svoj najboljši čas, 3:31. Navadnih maratonov ne tečem pogosto, zato nisem vedela, kaj lahko v nedeljo pričakujem. Cilj in velika želja je bilo preteči 42 kilometrov z nasmehom. Če bo uspelo pod 4 ure (še nikoli nisem tekla maratona počasneje), pa bo sploh super.

Tako sem dobre pol ure pred startom parkirala na koncu Tržaške, spila napitek Synergy e9 (Irena, hvala!), pozabila kaj pojesti, poklicala Mitjo, kako je z Mihcem, in se odpravila direkt na start. Tu sem malo poklepetala z znanci in kmalu smo počasi stekli v neznano.

Vsak maraton je zgodba zase, vedno potrebujem vsaj nekaj dni, da premislim in predelam vse, kar se mi je po poti dogajalo. Čeprav mi dva kroga v prejšnjih letih nista bila napačna, se je en krog za maraton dobro obnesel. Še več, drugi del je speljan tako, da sem imela priliko obujati cel kup spominov: tekli smo mimo mojega študentskega doma, faksa, pa mimo moje prve službe, mimo ljubega Golovca… Navijačev ob progi je bilo tudi v drugem delu kar nekaj, videla sem cel kup znancev in prijateljev. Zadnja dva kilometra po centru pa sta bila sploh lepa, se počutiš prava zvezda ob tako bučni spodbudi!

Načrtovani cilj sem dosegla v popolnosti, smejala in navdušena sem bila celo pot, tudi med 25. in 30. kilometrom, ko se mi je malo vleklo. Nasploh pa še na nobenem maratonu nisem tako malo mislila na kilometre. Pa tudi nase in na svoje tegobe nisem mislila (no, v resnici sploh ni bilo pravih tegob, edino lačna sem bila skoraj celo pot), večinoma sem bila z mislimi pri mojih fantih doma. V cilj sem pridirjala pri 3:39 in hitro poiskala prijatelja s telefonom, da sem preverila stanje doma, šele nato sem si oddahnila, malo poklepetala in se kmalu odpeljala domov.