Mitja se je po trenutnem vzgibu pred kakim mesecem prijavil na znani polmaraton v Palmanovi. In spet smo imeli kupe možnosti, kako bi stvar izpeljali. Ker pa se je obetalo slabo vreme, je še v soboto zvečer obveljala varianta, da gre Mitja v Palmanovo sam, mi pa bomo doma preganjali deževno nedeljo. 

V nedeljo zjutraj pa najbolj kristalno jutro v zadnjem mesecu. Preučimo še radarsko sliko padavin, hitro spremenimo načrte in spakiramo vse (razen psa). Vso pot se čudimo bleščečemu sončku, kot lansko leto naredimo napako in obtičimo v gneči na izhodu z avtoceste, parkiramo 200 metrov od štarta, poberemo številko za Mitja, preučujemo ponudbo opreme (kot ponavadi super čeveljci za 60, 70 evrov) in čakamo na štart. Kakih 8 minut pred štartom pa se glede na toplo sonce in zaspanega Mihca, ki najraje spi v vozičku med tekom, pa še na Mitjeve povsem neambiciozne cilje, v hipu odločimo, da gre na pot tudi Miha. Hitro ga nahranimo in že je start!

Z Rokom sva uživala na sončku z jagodnim sladoledom, prekomentirala mimoidoče kužije, po trgu vozila džipe in se prav fajn imela. Minilo je kar prehitro, skoraj sva zamudila prvega tekača! In nato bučno navijala za vse nadaljne, Rok je bil povsem očaran. Tako sva kakih 100 metrov pred cilljem dočakala Mitjo in Mihca, Rok se jima je pridružil in skupaj so oddrveli skozi cilj. 

Naša tekača sta v prvih desetih kilometrih stalno prehitevala, saj sta startala povsem zadaj. Z vozičkom prehitevati pa ni najlažje. V drugem delu pa je steklo in sta kar letela. Miha je vmes eno uro odspal, potem pa se zadovoljno čudil množicam tekačev in navijačev.

Izkazalo se je, da je Miha že na svojem prvem polmaratonu dosegel čas 1:37, ki je moj najboljši čas. Ampak jaz sem za to potrebovala skoraj 10 let tekanja. :)

 Sliko sem si sposodila na strani www.ljudstvotekacev.si.