To je zgodba o zarečenem kruhu. Ravno te dni sta namreč minili natanko dve leti, odkar sem odtekla svojo prvo in tudi zadnjo stotko (100 e Lode). Vsaj tako sem bila povsem prepričana, maratoni so zadosti in podobne marnje. Par dni po tisti stotki sem še zanosila in počivala skoraj celo nosečnost. Po porodu sem počakala predpisanih 6 tednov (no, ja, malo sem golfala) in počasi spet stekla. In hkrati s pretečenimi kilometri so se oglasile znane želje, srčna hrepenenja, sršeni v riti, mravljinci v tačkah, oziroma tisti pač, ki je kriv, da se oziram v tekaške daljave. Že 4 mesece po porodu sem odtekla polovičko v Plitvicah, dva meseca kasneje pa še gorski maraton okrog 3 Cin. In, evo, ambicije so zrasle in v hipu sem bila prijavljena na dve stotki v tem letu, obe v tujini. Potem so začeli kapljati razpisi za ultre pri nas, tako da sva z Mitjem nekaj čarala in menjala prijave, imena, kombinirala… Skratka, hotela sem biti tudi na štartu 100 UTVV (žal se za Pušeljc nobeno kombiniranje ni izšlo). Kup kombinatorike je bilo potrebne še za razvrščanje otrok in organiziranje varstva, Mihi vendarle še nikoli ni spal brez staršev.

Nekdo je v dneh pred tekom napisal, da bodo zmagovalci že tisti, ki se bodo pojavili na štartu. In natanko tako se po vseh zagonetkah, virozah ter neprespanih nočeh v sobotnem jutru na štartu v Ajdovščini počutim tudi jaz. Vesela sem vseh prijateljev, rojakov, znancev, objeti se slikamo, polupčkam možeka in že stečemo novim zgodbam naproti.

Že v prvih kilometrih je bilo lepo – razgibana učna pot, izvir Hublja, lep makadam in pokošeno brezpotje, kramljam s Polono in Mihom, vesela sem, da smo se spoznali! Grem odtočit in v prvi strmi klanec zagrizem sama. Ustreza mi, saj sem vsaj tiho in lahko kontroliram dihanje. Lepa steza, tik pod vrhom klanca pa zvonček želja. Navdušeno pozvonim, očitno zvonček deluje brezhibno, želja se mi je že uresničila! J Že smo na vršnih travnikih, pozdravi nas veter in znanci iz GRS. Predvsem pa osupnem ob norem razgledu. Prelepo! Za hip se ozrem nazaj, tik pod mano vidim Vipavo in nad njo Nanos, tako blizu! Raje nič ne razmišljam, sledim oznakam po prelepem robu nad dolino, pot vijuga gor in dol, načrtujem, kako se bom sem vrnila z družino, fanta bosta sigurno navdušena.  

Pri prvi okrepčevalnici na Otlici pa gruče fotografov, vsakega tekača navdušeno pozdravijo po mikrofonu, ljudje so prijazni, ustrežljivi, odlično se počutim. Malo pokramljam, pojem in popijem, stečem naprej. Začne se oglašati želodec, očitno jem premalo. Na Predmeji kontrolna točka, voda in spet prijazni ljudje. Iz malhe vzamem panin, pešačim skozi Predmejo, jem sendvič in pozdravljam domačine. Sem kot na izletu. Zagrnejo me gozdovi, ko se vzpenjam proti Golakom. Že več kot kilometer pod vrhom slišim navdušeno navijanje, vesela sem ga. Prisopiham na vrh, precej piha, šibam čez vršni greben in navzdol do Iztokove koče, kje je naslednja okrepčevalnica. Malo sem razočarana, samo sadje in Frutabele, hočem nekaj slanega. Ja, malica iz nahrbtnika in veselo tečem Čavnu naproti. Tile kilometri pa se mi precej vlečejo, čeprav po dolgem času nisem sama, družno marširamo skozi pomladni gozd. Končno Čaven, spet taisti prijatelji iz GRS (haluciniram?) in spust proti Mali gori. Znova se odprejo čudoviti razgledi, spet zavestno ignoriram Nanos tam nekje na obzorju. Tako pritečem do okrepčevalnice na Mali gori, kjer je tako veselo vzdušje, da bi kar ostala tam. Palačinke imajo in kar nekaj slanih reči, pa še kokakolo!  Zmenimo se, da se zagotovo vrnem z družino, koča je ob nedeljah odprta, gor vodi lepa pot iz Kamenja, pa še v juniju organizirajo gorski tek na taisti trasi. Z dobrimi občutki nadaljujem, hvaležna za lepo doživetje. Vzpon na Kucelj, na vrhu zapleševa z Maretom, ja, prijateljem iz GRS. Trdi, da ni fatamorgana in da ga danes najbrž ne bom več videla.

Težko sem čakala Kucelj, saj je tu za nekaj časa vzponov konec. Ampak realnost je taka, da je prvi spust grd, strm, najstrmejši, nič fajn. Nato pa srednječavenska pot, ki jo sicer poznam, ampak v nasprotju s pričakovanjem, sploh ne morem teči. Preveč je ozka, zaraščena, teren pa strm, prvič danes  tudi vročina, sonce pripeka, da me kar duši. Kilometri pa seveda nikamor. Dohitim Robija, skupaj bentiva nad terenom, v dvoje gre lažje. Še nenadejan vzponček po čudnem melišču, potem pa končno Napoleonova cesta in blag spust proti Vitovski cerkvi. Tu me navdušeno pozdravijo, novo presenečenje – okrepčevalnico so pripravili člani našega planinskega društva. Veselo pijem kokakolo in grizljam čips. In naprej po zložnem spustu. Dohitim legendarnega ultraša Petra, mučijo ga žulji, kar pa njemu ne predstavlja (pre)velikega problema. Kapo dol!

Kmalu se pot zravna in smo že v Batujah, na približni polovici poti, nova okrepčevalnica v prijetni senci, tu nas čaka prtljaga. In tu me čaka Mitja, ki je že končal s 50-tko, govoril je z nono, otroka sta srečna, založi me z informacijami o drugem delu poti. Preobujem se v omiljene Kinvare, naredim novo zalogo v nahrbtniku. Dva tekača odstopita. Ugotovim, da mi v resnici nič ne manjka, sem samo nekoliko naveličana. Tako nadaljujem, najprej po makadamu, potem pa kar nekaj kilometrov asfalta, spet se vleče, pa tudi vročina je huda. Vesela sem, da sva tokrat z želodcem v prijateljskih odnosih in lahko veliko pijem. Občudujem očarljive vasi z norimi razgledi in tečem skozi lepe vinograde. Okrepčevalnica v Vrtovčah, glavo vtaknem pod pipo, zraven katere sedi… Ja, Elvis je živ!

Vdana v usodo nadaljujem dolgo pot. V resnici se s tega dela sploh ne spomnim veliko detajlov, samo izseke od tu in tam. Recimo, dve prijazni punci na Ostrem vrhu, skupaj ugotavljamo, če je vas na hribu na oddaljenem obzorju Štjak. Pa dva prijazneža na drugi kontrolni točki, ki mi razlagata, kako poznata Mitjo in kako je prej tekel mimo. Kimam. In pa Vinarstvo Miška, odlična okrepčevalnica, kjer začudeno najdem zdelanega Kristija, dopovedujem mu, da se je brezveze toliko matrati, hkrati pobiram klope s svojih nog. Kristi noče z mano, upam, da bo na tej točki odstopil. Med vzponom na Štjak govorim z Mitjem, ki je že oddal otroka in prihaja v Podnanos. Zatrdi mi, da je s Štjaka le kratek spust do Podnanosa, še vedno sem malo huda zaradi tega. Na Štjaku pa spet cel žur, celo kak deci piva spijem, paše mi, ker je hladno. Lepa, lepa vas, celo razgled na Nanos mi je končno všeč, nekam blizu zgleda. Zaradi Mitja se mi cesta po grebenu vleče, nato pa Sv. Socerb, spet izredno prijazni fantje, povejo mi, kakšne težave so imeli tukaj najboljši na stotki. Vidim, da mi sploh ni hudega in končno se spustim v Podnanos.

Sredi Podnanosa, prav ob glavni cesti, nova fatamorgana, Mitja in naša potujoča hiška Joško, vrata so odprta, postelja vabljiva. Mitja mi je pripravil solato s pašto, bezgovec, polno oblačil, nove copate, drugo uro (moji je zmanjkalo baterije), bodri me, polni z informacijami, do lovske koče je zelo lepa pot, po grebenu močno piha, drugje so nevihte, srečo imamo… Hvala, možek moj! Od okrepčevalnice nadaljujem povsem sama, zagrne me tema. Pot je res lepa, položna. Oprezam za lučkami, nobene ne vidim. Ko me na cesti prehiti avto, sem presrečna, da nisem povsem sama. Proti vrhu tudi zagledam lučko, ki se mi približuje, kako sem je vesela! Ko se prevalim čez rob, pristanem tik pred lovsko kočo, spet noro vzdušje. Navdušeno me pozdravijo, sploh ko ugotovijo, da sem Korošica. Ponovno so navdušeni, ko povem, da že 10 let živim v teh krajih. Sreča, da je hladno in me vleče naprej. Tokrat nisem sama, malo pred mano je italijanski mladenič, čez kak kilometer pa švigne mimo Roman, poln energije in navdušenja. Bravo! Po vršnem grebenu orkanski veter, gledam, kako premetava tekača pred mano. V dolini milijone lučk, tam nekje nad Trstom prav fotogenična nevihta, pred sabo končno luči oddajnika na Nanosu. V resnici se počutim prav vredu. Zatečem se v toplo kočo na vrhu, spet super vzdušje, zahvalim se Katarini, da se je peljala mimo, čudimo se vetru. In naprej.

Niti 10 metrov ne naredim, ko me celo pretresa mraz, noro. V hipu navlečem nase vetrne hlače in anorak, tečem naprej, kmalu mi je spet toplo. Zavedam se, da je pred mano le še 13 kilometrov, predvsem spusta, to bom zmogla. Sploh ne mislim na temo, veter, sem omenila, da dežuje? Hodim, tečem, vesela sem, ko opazim lučki pred sabo, čakam naslednjo okrepčevalnico na stotem kilometru. Pri Abramu se ne ustavljam preveč, rada bi že končala. Mitju pošljem SMS. Zadnji kilometri se vlečejo v neskončnost, dooolga ravnina, čakam spust. Ko se pot končno obrne navzdol, se začnem spotikati, drsi mi, parkrat se znajdem na tleh. Počasi bo treba, koncentracija je padla zelo nizko. Cilj slišim že kak kilometer prej, ampak se mi zdi, da se sploh ne bližam. Počasna, počasna sem. In končno konec! Po slabih 20. urah. Ni mi treba nikamor več. Vesela sem Mitja, prijateljev in znancev, čestitk, pive, tuša. Jem taisti sendvič, ki sem ga 10 ur tovorila s sabo. Čestitam Meti in Katji, obe sta carici! V glavi mi kar brni, prikazujejo se mi slike s poti, vem, da še lep čas ne bom mogla spati. Čakamo prijatelje, ki so še na poti…

Hvala organizatorjem in vsem prostovoljcem, da so pripravili tako imeniten tek. Hvala naravi, da je tako lepa. Alpinist Šrauf je rekel: »Fantje, važne so zgodbe!« Kako lepo je, da nam je dano spisati tako mogočne zgodbe, prav vsak tekač na vseh razdaljah UTVV je spisal svojo. Jaz bom svojo še dolgo nosila s seboj in jo znova in znova podoživljala. In, ja, komaj čakam, da spišem novo.