Zapis iz julija 2009:

Končno sem postala članica kluba prijateljev GM4O!  K temu me je najbrž spodbudila tudi letošnja odpoved maratona, pa želja po konkretnejšemu treningu, preizkusu fizičnega delovanja, ko navadno spim,... No, gremo po vrsti.

Že sredi tedna sem poklicala Jožkota, ki je s svojim navdušenjem, vzpodbudo in praktičnimi nasveti odbil vse dvome in sva se odločila, da greva. Jožko, hvala!

Z Mitjem sva se že v petek zapeljala na Petrovo brdo in nekaj po deveti zvečer v avtu legla k počitku. Že kar malo smešno je bilo, ko je ob 23:30 zvonila budilka in sva se brez težav oblekla v tekaška oblačila, nadela nahrbtnik in točno opolnoči štartala. V začetku je bila zelo gosta megla, ampak sva verjela napovedim, ki so obetale jasno noč. Res sva se kmalu dvignila nad meglo, vstala je tudi luna in začela se je pravljična noč. Do sedla pod Črno prstjo je šlo lepo, razen mojega padca, ko sem se kar lepo zavalila po tleh in potolkla obe koleni (sem velik talent za spotikanje). K sreči ni bilo hudega. Na sedlu je pihalo, na srečo pa naju ni preveč zahladilo. Navzdol je šlo gladko, le nekaj več pazljivosti je bilo potrebne, saj hitro spregledaš korenino ali se zapelješ po mokrem listju. Od Kala naprej me je brez potrebe skrbelo, kako bova našla pravo pot, saj so jo graparji res lepo označili in uredili! Malo zoprno je bilo le zaradi mokre trave, saj sva imela čevlje celo pot povsem razmočene. Po Znojilah sva brez potrebe tavala, saj sva zgrešila odcep tik pred vasjo. Upam, da razen kužka nisva zbudila še koga. Od Znojil se mi je vedno vleklo in tudi tokrat ni bilo drugače. Od Oblok do Hudajužne se spustiš v hipu, tam pa naju je čakala malica, domač bezgovec,... Hit noči je bil marmorni kolač! Ob 4:20 sva tako štartala proti slavnemu Durniku, ki se ni izneveril svoji slavi. Mene je namreč povsem pobralo, zanašalo me je in vrtelo se mi je v glavi. Najbrž sem premalo pila in jedla (sredi noči mi ne tekne in bolj bi se mogla siliti), pa tudi prehitro sem zastavila v klanec. Povsem sem obupala in zatrdno sklenila, da v drugi krog ne grem. S težavo sem se privlekla do Porezna, vse mi je šlo na živce, sploh razkopana in razrita pot na pašniku pod kočo. Seveda se stvar hitro obrne, ko se obrne klanec. Navzdol je šlo kajpak z lahkoto, pa tudi naredil se je prekrasen dan, z meglo po dolinah in kristalno čistimi razgledi po okoliških hribih. Na to nisem bila nikoli imuna, zato sem hitro zamenjala ploščo in se odločila, da vsaj poskusim še drugi krog.

Pri avtu sva bila ob 7h (za prvi krog sva potrebovala 7 ur in 2 minuti), se najedla, napila, preoblekla (jaz sem se tudi preobula v suhe copate) in se podala v drugi krog. Podnevi je vse drugače in sprva sploh nisem imela občutka, da grem tu že drugič. Na sedlu pod Črno prstjo naju je pričakal Jožko, nama pripravil pravo bogato okrepčevalnico, naju vzpodbudil in se veselil z nama! Koliko ti v takem trenutku pomeni vse to, ve samo tisti, ki je to doživel. Jožko, hvala!!!

Za navzdol sva že kar konkretno čutila kolena in mišice, ravnina proti Oblokam se je seveda spet vlekla, a vseeno sva bila v Hudajužni v enakem času kot v prvem krogu. Spet marmorni kolač in bezgovec in hajd naprej. Tukaj sem že dojela, da mi bo uspelo priti do cilja v limitu – 16 ur, saj sva imela še 4,5 ur časa. Zato Durnik tokrat ni bil tako grozen, ravnine proti Poreznu sva tokrat pretekla. Tudi na krave pod kočo se nisem jezila. J Navzdol je šlo že kar trdo in bolj previdno kot v prvem krogu, na asfaltni cesti pa sva kar potegnila. Vreme nama je bilo res naklonjeno, saj ni bilo ne vroče, ne hladno, dež pa naju je ujel le tik pred ciljem. Tega sva dosegla po 14. urah in 32. minutah (za drugi krog sva potebovala 7 ur in 12 minut).

Lepo je bilo v Baški grapi, vesela sem, da sem zmogla dva kroga. Škoda, da se Mitja ni odločil še za tretji krog – sam ni našel motivacije. Morda pa kdaj drugič.