Nekaj najinih zapisov, ki so bili objavljeni na spletni strani AO Nova Gorica

Pohajanje po Julijcih, 2007

Sumljiva napoved za soboto nas je odvrnila od visokoletečih alpinističnih podvigov, vseeno pa se hribom nismo odrekli in smo jo že v petek mahnili v Lepeno. V sobotno jutro smo zamežikali že zelo rano, ob 6. uri in 15 minut pa zapustili Musolinija v Zadnjici in se podali proti Kriškim podom. Ko smo se mulatjere že dodobra naveličali, smo končno primahali do koče in jo mahnili naprej proti sedlu Sovatne in do Bovškega Gamsovca. Tam smo si vzeli čas za obilno malico in se razgledovali po okoliških očakih. Do Luknje smo se spustili mimo precej številne družine kozorogov, ki so se lenobno pretegovali v dopoldanskem soncu, okoli njih pa so švigali navihani svizci. Čez Plemenice smo občudovali slavno Steno, še posebej veličastno Sfingo. Tako smo se povzpeli na slavni Triglav, kjer smo bili proti vsem pričakovanjem na vrhu popolnoma sami. Po skromnem kosilcu, fotografiranju in telovadenju po Aljaževem stolpu (vse dokumentirano : ) smo jo mahnili do Doliča. V tem času se je nebo kar pošteno zagrinjalo v oblake, tja proti Bovcu pa je celo deževalo. Razočarano smo sklepali, da nas bo vreme prehitro pregnalo v dolino, pa se to na srečo ni zgodilo. Po čajčkanju na Doliču in prijaznem kramljanju z angleškimi planinci smo jo že spet v izdatnem soncu mahali na Kanjavec in kar prehitro dosegli njegov vrh. Nekateri so želeli na vrhu oddremati kakšno kitico, pa smo se drugi temu uprli in nas preganjali proti dolini. Sestopili smo do Prehodavcev, kjer nas je pričakal nihče drug kot naš vrli Joža. Pozdrav oskrbniku in ostalim, polnjenje zalog vode in zapodili smo se v dolino. V natanko 12. urah (no, za 3 minute smo presegli začrtani čas) smo se razveselili Musolinija, še bolj pa šlap (ni lepšega, kot sezuti gojzarje in smrdljive štumfe). Zvečer smo bili na Jasninem žuru morda malce manj razigrani in precej zapečeni, pa vendar zadovoljni z opravljeno turo.

 Grandi feratisti smo bili: Drejc, Mitja in Vanja.

 Chamonix, tretjič, 2007

 Ne boste verjeli, ampak zgodil se je še en Chamonix! Tokrat smo se v boj podali Pavlo, Matic, Mitja in jaz. V želji, čim bolje izkoristiti največji krščanski praznik, smo se že v petek v ranem jutru podali proti zahodu. Že pred slavnim predorom smo očarani strmeli v višave, na francoski strani pa ni bilo druge, kot se ustaviti in si stvar podrobno ogledati! V Chamonixu smo zdržali kakšno uro, nato pa se precej otovorjeni popeljali na srednjo postajo žičnice pod Aguille du midi in se nastanili v izvrstnem bivaku. Časa je bilo še mnogo, radovednost velika, zato smo se podali pod steno ter pobliže ogledali našo smer S Couloir, V, 4+, 1000 m. Navdušeni smo ugotovili, da pretiranega gaženja do vstopa ne bo, smer pa je izgledala primerno zalita in prehodna! Sledilo je prehranjevanje ter skok v spalne vreče… Sobota se je začela sredi noči in že ob četrti uri se je vila proti steni otovorjena karavana. Zdanilo se je ravno, ko smo vstopili v smer, ki se je izkazala za nekoliko težjo, kot smo pričakovali. Težave so bile kar konstantne, stena kar strma, s samo dvema ali tremi omembe vrednimi snežišči. Led je bil kar dober, vmes pa smo kar nekajkrat praskali in škripali po skalah… Vreme je bilo kar dobro, ni bilo hudega mraza, v zgornjem delu je situacijo popestrila še snežna plohica! Čas je neusmiljeno tekel, pijače je zmanjkalo, meča so bolela (zlasti mene L), ampak duh je bil močan (no, ja) in pod noč smo prišli na vrh skal, pod lepimi seraki. Prehod mimo serakov je bil na našo veliko srečo lahek, nad njimi pa kar zajetna zasnežena plošča (beri, gaženje), pa še manjša krajna zev (meni se v danem trenutku ni zdela prav nič majhna, ampak kaj jaz vem?!). Skratka, ko smo stopili na greben, tam nekje po enajsti uri zvečer, nismo ravno pokali od energije J in po pičli urici vzpona že dosegli predore na Aguille du midi. Tam smo pili, kuhali juho, pili, lezli v spalke, pili in okrog enih zasluženo legli k počitku.

Naslednjega dne seveda ni bilo misliti na še kak vzpon, tako da smo se po ogledu okoliških vršacev popeljali v dolino, sprehodili po mestu, popasli oči v trgovinah, spili poceni (!*?) kapučine in se odpeljali proti domovini. Slike, upam, sledijo.

Kogel-Skuta, 2007

 Včerajšnja nedelja se je začela že v soboto zvečer na atejevi domačiji, od koder se nas je četvero gora željnih podalo proti Kamniški Bistrici (ata, Matic, Mitja in jaz). K počitku smo legli na bojda standardnem placu pri žičnici, vendar smo se morali nekateri zaradi vse večjega kupa nažaganih drva sredi noči umakniti k avtu. Tako smo pričakali bujenje ob 4. uri in 30 minut (niti trenutka kasneje, ker buditelj Matic ni odstopal…). Vsi megleni smo se podali pod Kogel in se prekopali (!) čez Virensa. Svet je res majhen, saj smo z vrha smeri ugledali (še prej pa slišali :) mimoidoča Drejca in Roka, namenjena v hudo smer Joška je njen svet (!) v stebru Skute. No, tudi nas je pot vodila v Skuto oziroma njen Južni raz, ki ponuja lepo, odprto in lahko plezanje, ves čas po razu, dobro skalo in zanimivo okno na vrhu. Da ne boste slučajno preveč zavistni, vreme je bilo odurno: megla, da smo samo slutili, kako lepi razgledi so okoli nas, veter, da smo kar šklepetali z zobmi, nekajkrat se je stemnilo, da smo zgroženi pričakovali dežne kaplje, ki pa jih na srečo ni bilo… Smo pa zato bili na vrhu nagrajeni s soncem in celo nekaterimi lepimi razgledi. Na dolgem sestopu smo imeli kar nekaj snega, ki je pridno močil naše čeveljčke, po drugi strani pa nam omogočil edino letošnje smučanje J

Naključje je hotelo, da smo se pri avtu sešli z že omenjenima junakoma iz joške (upam, da bosta sama kaj napisala o svojem podvigu)! Postanek v domu v Kamniški Bistrici in nazaj na sončno Primorsko. 

Po dolgem cajtu v hribčkih, 2009

 Z Mitjem sva že preveč trpela zaradi abstinence od hribov in sva se odločila temu narediti konec. Pridružil se je še vrli ata in v soboto zvečer smo jo mahnili do bivaka pri Krnskih jezerih. Sneg se začne tam nekje takoj nad bukvijo, atanov višinomer je nameril 1190 metrov nad morjem. Spodaj ptički, rožice, zelene bukve, zgoraj sneg - v hipu ga rata par metrov! Tako smo ravno s temo prišli do bivaka, zbudili speči par, hitro vrgli kaj na in pod zob in legli k smrčečemu počitku.

Ko je nastal beli dan smo jo že mahali proti Lanževici – ata in jaz po peklenski diretisimi, Mitja pa je s smučkami vijugal naokrog. Ob 8h zjutraj se že čudimo silnim razgledom z vrha in nekim novim hribom naprej od Bogatina. Ata poslika, jaz škripljem z zobmi, ker Niki štrajka. Nato Mitja ponosno odsmuča direktno navzdol, z atanom pa osvojiva tehniko smučanja s čeveljčki po grebenu do Bogatinskega sedla. Tam pričakava Mitjo in vrnemo se proti Krnskim – sneg je vse bolj moker in skoraj bi morali nadeti snegohodke, ki so se šopirile na nahrbtniku. Pri bivaku pojemo, kar nam je še ostalo, pospravimo in hajd v dolino. Na zaslužene napitke v Bovec, pred tretjo pa smo že nazaj v pretopli Gorici. In ostalo je še mnogo časa za betoniranje, beljenje, pospravljanje,…

Lepo Špičje, 2008 

V petek smo se štirje naših hribov željni (Drejc, Matic, Mitja in js) podali prespat v bivak v Lepeni. V sobotno jutro smo zakorakali navsezgodaj in dan nas je dohitel visoko nad prelepo Trento. Do Ravne doline smo prišli skoraj brez zapletov (stezosledstvo in čofotanje po potoku), tam pa že občudovali Centralni steber v vsem svojem sijaju. Pa še ena gamsja družina je postopala naokoli... Plezanje je minilo brez zapletov, če odmislim grdo krušljivo skalo v spodnjem delu in izgubljanje duše pri izbijanju klinov (nasploh ni bil moj dan). V zgornjem delu pa postane skala odlična, prehodi izvrstni in zanimivi (po kolenih po polički okrog vogala do naravnega okna in čez previsni skokič – elegantno plezanje J ). Žal je uživanje na vrhu kalilo vreme, ki se je počasi kvarilo. Zato smo se hitro pobrali proti dolini, brez težav (!) našli Tumovo grapo in se kmalu spet znašli pod steno. Na poti proti zvestemu Musoliniju smo se še najedli borovnic in jagod, da smo lažje počakali na legendarno Drejcovo pašto v Lepeni.

Načrte za nedeljo pa je žal odplaknilo nočno deževje. 

Mont Blanc, 2007

 V četrtek so vremenarji za vikend obljubili 60-80% jasnino na francoskem nebu, zato je padla odločitev: gremo in končno osvojimo Belo goro! Zbrali smo se Stojan, Jure, Matic, Mitja in jaz in v petek zvečer že legli k počitku v hotelu tisoč zvezdic z razgledom na Aguille du Midi.

Naslednjega jutra nas je v prečudovitem vremenu montblanški tramvaj popeljal na 2300m, od koder smo se podali v strnjeni koloni najprej do koče Tete Rousse in naprej do koče du Goutier, nad katero smo postavili šotora in preostanek dneva kuhali in poležavali.

V nedeljskem ranem jutru oziroma sredi noči smo se navezali v dve navezi in se spet postavili v vrsto ter krenili proti slavnemu vrhu. Zvezdice so nam obetale lepo jutro, lučke v dolini pa zbujale skomine po prijaznejših krajih… No, teh zvezdic je bilo vse manj, oblakov pa vse več, za hip smo od bivaka Vallot celo videli vrh, nato pa se je vse skupaj ovilo v trdno meglo in začinilo z zoprnim vetrom. Jureta je žal gora ne prav daleč pod vrhom zavrnila, ostali pa smo z olajšanjem stopili na streho Evrope tam nekje pred osmo uro zjutraj. Na vrhu smo zdržali kakšne 3 minute, nato pa jo hitro ucvrli navzdol. Megla je postala še gostejša, na srečo so nam kazale pot raznobarvne markacije v snegu (rumene, rdeče, zelene, z dodatki,… no, tudi mi smo dodali dve konkretni J ). Zaradi nesporazuma smo preiskali bivak Vallot, a Jureta nismo našli in nadaljevali pot. Že pred šotori nas je doseglo kar konkretno sneženje s še konkretnejšim vetrom. V načrtu je bilo podiranje šotorov in nadaljevanje poti v dolino, čemur smo se zaradi očarljivega vremena odrekli in smo raje kakih 5 ur testirali šotore za primere viharjev. Ko smo ugotovili, da naše hiške kar dobro kljubujejo vsemu skupaj, smo se jih usmilili, jih odkidali in pospravili ter se prestavili v prijazno kočo, kjer smo prenočili.

Do jutra se je ujma za odtenek polegla in smo se spravili v čisto tapravih zimskih razmerah, s kakšno polovico metra svežega snega in v hudem vetru proti tako zaželeni dolini. Sestop do spodnje koče, ki nam je navzgor pobral kakšni 2 uri, je trajal kar 4 ure, vmes pa smo se večkrat spomnili na zimsko ponovitev Čopovega stebra… Koča Tete Rousse nas je po vsem tem čisto očarala s svojo prijaznostjo. Vseeno se tam nismo dolgo zadrževali in smo ob vztrajnem sneženju in dežju odpujsali dalje proti tramvaju. Da tudi sedaj ne bi šlo vse po načrtih, so poskrbeli vrli francoski železničarji, ki jim ni za urnike in podobne malenkosti prav po francosko nič mar. Tako smo prispeli v dolino šele ob 6h zvečer, domov pa ob kakih 1h zjutraj oziroma natanko 24 ur kasneje od načrtovanega časa.

Tako, bili smo na vrhu (no, vsaj večina), vendar smo namesto precej enostavno dosegljivega vrha (če odmislimo tegobe zaradi višine) dobili kar pošteno mero raznovrstnih gorskih, vremenskih in drugih naukov, katerih se bomo pogosto in z veseljem spominjali. Je zanimivo, kako ostanejo take prigode v lepem spominu… J

Spominski tabor, 2010

 Da ne bo izgledalo, kot da spominskega tabora ni bilo ali da ni bilo fajn, tule je moje poročilce.

Predtaborski dan je bil že v petek, ko so se našli 3 šerpe in nesli eno težko zverino na zgornjo postajo žičnice, da bo društvo, predvsem pa Krnsko jezero in njegove goste rešila (vsaj začasno...) pred zlobnimi polhi. Skupino šerp so tvorili najmočnejši člani našega odseka, Zoran ter 2 Mitji, Mikužev in Gleščičev. Fantje so nalogo opravili z odliko, saj smo za pot potrebovali še vedno dosti manj kot povprečen planinec, pa še veselo smo kramljali zraven. Mikuž in Zoran sta po vrnitvi v Lepeno šibala proti domu, tako da sva v Lepeni ostala le Mitja in jaz. Za hip smo se družili z Mladinskim odsekom, ki je ravno zaključeval svoj tabor.

V soboto sva vstala ob petih in se zapeljala do Bovca, kjer sva občudovala in vzpodbujala tekače na  Trans Slovenija - Mountain Edition, ki so se ob 6h podali na svojo tretjo etapo (od štirih) od Bovca do Nove Gorice. Ko so tekači odkrevsali na pot, sva na standardni lokaciji spila vedno odlično kavo in se podala proti Trenti. Upe na velike dogodivščine sva zaradi nočnega dežja in posledično lesketajočih se temnih sten morala pokopati, vseeno pa sva se podala pod Planjo pregledati tamkajšnje stene. Smeri ne zmanjka in treba se bo vrniti. Opoldne sva se tako že znašla nazaj v Lepeni, kjer sem si jaz privoščila poležavanje in prebiranje knjig, Mitja pa je najprej bezljal po bivaku in popravljal to in ono, potem pa si nadel tekaško opravo in jo mahnil do Batognice.

Proti večeru se je začela nabirati klapa iz vseh vetrov, na koncu nas je bilo 15. Nekateri so si privoščili plezanje v Čiginju, drugi pohajanje po divjem svetu nad Krnico, dve pridruženi deklici iz AO Rašica pa sta raziskovali ostanke vojne nad Krnskim jezerom. Medtem je mojstrom žičničarjem uspelo popraviti žičnico, tako da smo še uslužno polnili kiblo in obujali kiblinške spomine. Ko se je naredil mrak, je Mikuž tudi obrnil to in ono na grdeli, da je zadišalo po celi dolini. Zaradi prezgodnjega odhoda v spalko smo menda nekateri zamudili astronomske razprave...

Ob petih zjutraj sta dve navezi vstali, od tega so se trije prav na tiho spravili, nedružabnež pa ni mogel iz svoje kože in je na ves glas težil spečim in nespečim. Metka in Bogdan sta se podala do Krnice in čez Kriško steno mimo Pogačnikovega doma do Zadnjice, Pavlo in Monika pa v Steber ob Kamenkovem kaminu. Ostali smo odspali še dve kitici, potem pa spet reševali društvo s polnjenjem kible, pospravili hiško, kofetkali in se šele ob 10h odpravili iz Lepene. Jurček in Filipo sta se junaško podala v ostenje Babe in jo tudi osvojila (bravo, fanta!), Matej pa jima je nudil podporo. Nekateri so šli proti domačim logom. Z Mitjem pa sva se po dolgih tuhtanjih odločila za plezanje v južni steni Prisojnika in sicer v smeri Tapeta. Med vijuganjem proti Vršiču sva srečala že vračajočo se družabno navezo iz Stebra ob Kamenkovem kaminu. Malo čez poldne sva vstopila v smer, ki ji sicer nič ne manjka, linija je lepa, skala dobra, razgledi odlični, ocena precej prenapihnjena (v vodniku piše V+), ne razumem pa od kje ideja vrtati take reči. Na srečo naju je zagrinjala megla, saj smer poteka ves čas blizu zelo prometne grebenske poti in sva že tako bila svojevrstna atrakcija... Po vrnitvi na Vršič sva počakala Bogdana in Metko, da sva jima nudila prevoz do avta, odkrili pa smo tudi oazo miru v Trenti, eko okrepčevalnico Kambo (priporočam!). Potem pa se je vikend približal koncu in ni blo druge, je blo treba it domov.