Članek
O teku, novem domu in sploh vsem
Objavljeno Oct 04, 2015

Včeraj zjutraj, ravno so se jesenske meglice poslavljale po gozdnih vogalih, sva se z možem po dolgem času sama podala na tek. Od naše domačije po lepem makadamu, po gozdu in mimo sosedov, proti najinemu večnemu cilju, Strojni.

Pomenkujeva se, veliko si imava povedati, ogromno se nam dogaja. Poldrugi mesec je minil odkar smo spakirali preveč krame in se preselili na idilično Oskrdovo kmetijo. Dober mesec je, odkar sva oba začela hoditi v novi službi, fantka v novi vrtec. Ni bilo lahko, veliko sprememb, skrbi, nervoze.

Kar upeha me, ker toliko govorim, na srečo pa se že počutim bolje kot v zadnjih mesecih, bolj sem spočita. Odkar smo se preselili, spimo. Spimo! V zadnjih štirih letih in pol sva oba z Mitjem vsako, prav vsako noč lovila minute spanja, mešalo se nama je od premalo spanja. Sedaj pa fanta čudežno spita. Nor občutek!

Z ravnine zagrizeva v klanec proti Trotovemu križu, dohitiva skupino avstrijskih planincev, delam se spočito, za ovinkom pa lovim sapo, smejiva se.

Pri križu pa seveda desno, proti Strojni, kmalu se odprejo razgledi na vse koroške očake. Gledava ograje, živali, jabolka, zanima naju vse, kujeva plane, nikoli jih ne bo zmanjkalo.


				Cerkev Sv.Urha v Strojni

Po petdesetih minutah se ustaviva pri cerkvici, dobrih tisoč metrov nad morjem, od Pece sem se kaže nekam plohasto.


				Raduha in Peca

Stečeva nazaj proti dolini, ujame naju dež, hitiva proti najinemu domu, hvaležna mojim staršem, ki čuvata otroka, lepemu dnevu in naravi, da nama je dala lepo doživetje, sosedom, da so naju tako lepo sprejeli v teh krajih, usodi, da sva skupaj. In danes je bil nov dan… in midva spet sama v Strojni! J