"Takšna samozaverovana 'in' Ljubljana je v resnici najbolj provincialna - ker v svojem sterilnem navdušenju nad lokalnimi 'čefurji' in Fužinami misli, da je odprta za svet."

Piše: Boštjan M. Turk*

V zadnjem zapisu za Pozareport smo pisali o prekletstvu provincialnosti, v katerega je vse bolj ujeta slovenska prestolnica. Ta je izoblikovala tudi svojo kulturo - literaturo, ki jo kot takšno težko prepozna večinski del Slovenije, da o razvitem svetu ne govorimo. Ljubljanska "kultura" je izrazito internacionalistična v najslabšem pomenu besede (to pomeni, da je spolitizirana) in vezana na nosilce moči, ki se predstavljajo v novem razredu, pojmu, ki smo ga javnosti že večkrat predstavili. Gre za gospode-tovariše, ki govorijo eno (v prid delavstvu), delajo pa drugo (gredo se težke kapitaliste). Najbolj izstopajoč predstavnik tega razreda je fant od naše Tine oziroma kar oba (RoberTina), v zadnjem času pa ju je mojstrsko potolkla "gospa z vrečko", kot je ljudski vzdevek naše vsak dan bolj priljubljene predsednice Nataše Pirc Musar. (vir)

Pa pojdimo h "kulturi": oglejmo si poleg Slavoja Žižka najbolj promoviranega ljubljanskega avtorja Gorana Vojnovića. Ta predstavlja antipod vsemu, kar pojmujemo kot slovenska genealoška klasika. Primerjajte ga na primer s Primožem Trubarjem, Francetom Prešernom, Ivanom Cankarjem ali Otonom Župančičem, pa boste videli razliko. Lahko bi tudi ugotovili, da bi bila to tudi njegova najvišje ponderirana vrednost. Pisanje dotičnika je sicer precej odročno, na enak način, kot so Fužine ena od odročnih sosesk vse bolj zakotne prestolnice. "Sam sem predmet svoje knjige," je nekoč zapisal Michel de Montaigne. In kje je tu naš "junak"? Je on tudi predmet svojih knjig? Pa tisti, ki mu na prsi lepijo medalje, kje se vidijo oni?

Zdi se, da je v Ljubljani danes najbolj mondeno (oportuno) povzdigovati Fužine in Vojnovićeve Čefurje raus!. "Elita", rekrutirana iz t. i. novega razreda, to literaturo razglaša za velik dosežek, Fužine pa za popek sveta, kot da gre za prostor urbane prefinjenosti in presežne kulture. A v resnici ta gesta ne govori o nobeni mondenosti - razkriva zgolj globok provincializem onih, ki ta manever, uperjen zoper zdravo pamet in normalen okus, izvajajo.

Dodatno, morda najbolj bistveno vprašanje pa je, kako se počutijo priseljenci iz drugih republik, ko se zmerljivke na njihov račun (čefur) kvalificirajo za najvišje literarne nagrade republike. Pojdite vprašat koga v Fužine, to mislimo resno. Gre za široko izpostavljen rasizem, zaničevanje ljudi na njihovi nacionalni osnovi.

Je pa še en, bistven moment. Izraz "čefurji raus", ki ga uporablja Goran Vojnović, je v svoji biti neposredna paralela z nacističnim geslom "Juden raus". Gre za jasen primer retorike izključevanja in stigmatizacije, ki določenim skupinam ljudi pripisuje vlogo nezaželenih, tujih in drugačnih, kar omogoča njihovo družbeno marginalizacijo. Čeprav je izraz danes uporabljen v drugačni zgodovinski in politični konstelaciji, je njegov pomen enake teže kot pred več kot 80 leti.

Vendar pa je zaradi položaja Gorana Vojnovića kot nekakšne ikone novega razreda oziroma ljubljanske partijske buržoazije ta primer skorajda tabuiziran in se o njem ne razpravlja javno. Zamislimo si, kaj bi se zgodilo, če bi nekdo, kot je Drago Jančar, Milena Miklavčič ali jaz sam, Boštjan Marko Turk, napisal roman z naslovom Čefurji raus!. Verjetno bi bila reakcija javnosti in institucij silovita. Skoraj zagotovo bi prišlo do javnega linča in do prepovedi prodaje knjige. Ta dvojni standard razkriva globoke družbene razpoke in neravnovesja v sprejemanju retorike sovraštva glede na avtorjevo družbeno pozicijo in pripadnost.

Poleg tega je treba poudariti, da je slovenska politična oligarhija skozi svojo zgodovino redno gojila antisemitizem, tudi če je bila to paradoksalno hkrati sila, ki se je zavzemala za enakost in bratstvo. Ampak dvojna merila so tako in tako temelj "ideologije" gospodov-tovarišev. Danes ta zgodovinska nagnjenost postaja očitna v načinu, kako se v slovenskem prostoru obravnava vprašanje Izraela. Obsesija z izvoljenim ljudstvom je namreč izgubila vsak razumni okvir in se preoblikovala v nekakšno poblaznelost, ki spominja na vojno. "Čefurji raus" sporoča v bistvu "Juden raus", to pa je pomirjujoč jezik za domačijsko nomenklaturo. Ob tem opozarjamo, da se ne strinjamo s tistim, kar se sedaj dogaja v Gazi, in vsako odvečno nasilje že a priori zavračamo in obsojamo, še posebno če zadeva otroke. A to nima nobene zveze z antisemitizmom.

Antisemitski nevrotični krč namreč ni le političen program, temveč postaja vse bolj tudi ideološko in kulturno netivo sovraštva, ki na neki način ponavlja vzorce iz preteklosti. Zunanji sovražnik se nadomešča z notranjim in izključuje z istimi metodami, ki so bile uporabljene v času nacizma. Danes v Sloveniji živimo čas njegove dvojčice, internacionalnega socializma. Poglejte prvi večinske medije, pa se boste prepričali, kako globoko je antisemitizem zaoral po državi.

Vojnovićevo delo tako ni zgolj literarni artefakt, ampak zrcalo širših družbenih procesov, kjer se stara ideološka in družbena hierarhija ukvarja s ponotranjenim zunanjim sovražnikom, Netanjahujem, na primer. Ta dinamika ima potem za posledico, da se izraz "Čefurji raus" ne le tolerira, temveč se ga celo spodbuja. S tem se razkriva problem selektivnega pristopa do jezika sovraštva, ki ni nevtralen in nima enakih posledic za vse, ampak je odvisen od družbenega položaja avtorja in zgodovinskega konteksta, v katerem nastopa. Rekli pa smo, da je Goran Vojnović ne samo ljubljenec nomenklature, temveč tudi glasnik njenih temnih želja.

Glede literarne vrednosti Vojnovićevega "romana" lahko brez težav ugotovimo tole: gre za delo, ki je predvsem medijsko spolirano do vsakršne sijočnosti. Tako je bilo na veliki zvon obešeno, kako je delo Čefurji raus! prejelo nagrado kresnik leta 2009. Spet je donel gong leta 2017, ko je Vojnović nagrado dobil za delo Figa.

A kar se tiče kvalifikacije Čefurji raus! kot nečesa, kar naj bi bilo izraženo v romaneskni formi, sem podpisani napisal utemeljitev, iz katere sledi, da to pač ni roman. Tako: Ena glavnih francoskih enciklopedij za današnjo rabo Encyclopédie Hachette govori o definicijah romana. Ta literarna zvrst (ki so jo Francozi obvladali kot malokdo) ima svoje zakonitosti, med katere sodi tudi - prva stran. Je zmenek, na katerem se avtor dobi z bralcem: kako ključna za posredovanje vtisa je, si lahko zgolj predstavljamo. "Tuki je pa vse v pizdi. Za Olimpijo ne moreš navijat, če igraš za Slovan, tako kot igram jaz. Za Slovan pa ne moreš navijat, ker je to češko. To je pičkin dim od kluba. A naj bom Red Tiger? Itak! Pa kaj še! Fuzbalerji Slovana igrajo v žnj ligi. (…) Sami pedrčki murgelski igrajo tam. Bedno je. Jebiga."

Kot predavatelj francoske literature sem se tedaj spraševal, po katerih kriterijih je lahko žirija Prešernove nagrade in kresnika Vojnovićevemu tekstu podelila književno nagrado. Vprašanja so bila retorična. Moje mnenje je sicer bilo, da Čefurji raus! ne zadoščajo kriteriju za roman. Podčrtane besede v gornjem navedku so namreč tiste, ki jih Slovar slovenskega knjižnega jezika ne uvršča med slovenščino. Ali pa trpijo zaradi elementarnih slovničnih napak. A romana brez jezika ni.

Nadalje, delo tega žanra potrebuje psihološko diferenciacijo oseb, česar Vojnović ne zagotovi niti pri protagonistu, čefurju Marku, kaj šele pri ostalih, ki so dobesedno kopirani po njem. Posledica: vse, kar nastopa, je zgolj - čefur Marko. Pač, fužinska pokovka v različnih embalažah.

Tu Vojnović zaostaja celo za Ciglerjevo povestjo iz 19. stoletja Sreča v nesreči. Besedilo tudi nima vezivne niti: gre za zbor poglavij, ki vsa začenjajo z besedo Zakaj. Dodaten problem je, da bi tri, štiri poglavja na Zakaj lahko dodal ali odvzel, pa bi se nič ne poznalo. Opraviti imamo z neke vrste nanizanko, bolje, režiserskim skriptom, ki mu najbolj primanjkuje enotne zgodbe. Ta pa je izhodiščni kriterij roman. Vojnovićev zapis bi bil tako v najboljšem primeru osnova za scenarij kakega filma.

V tej luči je posebno pomenljivo opazovati sodobno literaturo, ki bi morala biti varuhinja jezika in narodne zavesti, pa vse prepogosto postaja orodje njune razgradnje. Literatura G. Vojnovića je tipičen primer tega pojava: njegova proza ne utrjuje slovenske identitete, temveč jo relativizira, banalizira in raztaplja v brezoblično mešanico, ki je v svojem bistvu protidomoljubna. In seveda kičasto zagledana v nekaj, česar ne bo nikoli več nazaj, v jugoslovansko revščino in brezpravje kot sodobni ideal. Razumi, kdor more, v tem ji sledi vsa ljubljanska provincialnost. In: namesto da bi gradila na bogastvu slovenskega jezika, ga načrtno vulgarizira in tako uničuje temelj, na katerem stoji narodna substanca. Ampak dejali smo, da ljubljanski provincialni internacionalizem živi zunaj temeljnega utripa v Sloveniji, kjer narodna zavest zavzema trdno mesto v nizu najpomembnejših vrednot, ki človeka usmerjajo.

Takšna literatura je literatura novega razreda, razreda, ki nima domovine, ampak samo projekt - razgradnjo narodne biti in njene zamenjave z internacionalnim socialističnim človekom, ki ne pozna korenin, ne priznava tradicije in ne verjame v narodno samobitnost. Verjame pa v SFRJ!? Namesto da bi krepila narodno samozavest, jo dojema kot preživeto oviro za globalni razredni boj. V tem je tovrstna literatura aktivno orodje demontaže slovenskega jezika, identitete in domoljubja.

Čefurji raus! sicer tudi ne morejo preseči namembnosti, kot jo razodeva naslov - sociološkega zapisa, popisovanja površinskih simptomov ene generacije in enega okolja. To ni branje, ki bi spodbujalo eksistencialna občutja. Ni roman, ki bi ga po desetletjih občudovali zaradi umetniške inovativnosti.

Da je kljub temu postal fetiš novega razreda, ki z njim legitimira lastno držo progresivnosti in razumevanja marginaliziranih skupin ter obsojanja Izraela, ker je to pač aktualna zgodba ljubljanske partijske buržoazije, samo priča o nizki intelektualni potenci slednje. Še to, občudovanje besedne zveze "čefurji raus" se dogaja z varne razdalje, iz udobnih državnih foteljev (beri bogato založenih jasli), na katere so takšni "esteti" abonirani.

Da boste med njimi zaman iskali nekoga, ki je po Vojnovićevem pojmovanju "čefur", je jasno kot beli dan. Njim "kulturni" fotelji niso namenjeni: novi razred jih je določil za mesto na obrobju, za opravljanje del, ki bi se jih sam nikoli ne pritaknil: za čiščenje prostorov in kanalizacije, za delo na gradbenih odrih, na cestah in povsod, kjer se za najtežje napore dobi najmanj denarja. Toliko o načelnosti promotorjev sintagme "čefurji raus".

Pa ne samo to: Fužine povzdigujejo kot svetovljanske ravno tisti, ki nikoli niso prestopili praga dejanske mondenosti. Ta je vedno kozmopolitska, nikoli samozadostna in vase zaprta. Takšna samozaverovana "in" (v smislu biti moderen, biti in) Ljubljana je v resnici najbolj provincialna - ker v svojem sterilnem navdušenju nad lokalnimi "čefurji" in Fužinami misli, da je odprta za svet. Ni ji dano spregledati, kako globoko je ujeta v lastno majhnost, brbotajočo znotraj umetno ustvarjenih "kulturnih" mehurčkov. Naj bo tale zapis v poduk komu iz prestolnice, da bo morda le spregledal.

Čas bi že bil …

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.