8. marca sem ugotovila, da se nepreklicno staram.

Peljala sva se. Jaz lepo udobno na sovoznikovem sedežu. Sonce je sijalo in bilo je že prav kičasto, zato sem potegnila dol tisto zadevo proti bleščanju (maternemoremsespomnitkakosejižereče) in se mimogrede pogledala še v ogledalo. Ravno sem si želela čestitati, češ, danes mi je pa uspelo, danes nisem panda, saj je maskara še na mestu, ko sem tam pri strani, na pol poti med ušesom, vratom in licem zagledala puh! Ja,čisto pravi, dokaj gosto raščen, doma vzgojeni puh. Tipam se, preverjam, kako je to mogoče, moj Sopotnik pa si ne more pomagati in ob moji paniki umira od smeha. Skuša me pomiriti, češ da se ničesar sploh ne vidi. „Kako se nič ne vidi, če pa vidim, da so dlake že tako velike, da imajo svojo lastno senco,“ mu zabrusim nazaj. On se smeje še naprej, mine ga šele, ko mu rečem, da bodo nova okna v najinem stanovanju žal morala počakati, ker bom pač šparala za laser.

In potem sem razmišljala in končno spoznala. Ja, toliko znakov staranja me dnevno opominja na bližanje mojemu mejniku, pa čisto vse sem spregledala.

Prvič. Večkrat se mi dogaja, da me na pol poti v službo prešine: „Porkaduš, sem danes sploh oblekla modrc?“ Saj je panika vedno odveč in bi brez modrca težko odšla od doma ne da bi se spotaknila sama ob sebe, a definitivno se staram, saj se pred leti v zvezi s tem vprašanjem sploh ne bi sekirala.

Drugič. Ko skušam osvežiti svojo zmahano garderobo, se zadnje čase vedno znajdem v precepu. Hlače so mi strašansko všeč, takoj bi jih kupila, pa mi moj očitno že starikavi drugi jaz šepeta, da se ne spodobi. Da sem prestara, da to danes nosijo najstnice, da bom izgledala kot stara kokoš, ki noče odrasti. In grem lepo mimo tistih hlač, pomerim naslednji dolgčas v moji številki in odkarakam iz trgovine brez nakupa, ker me itak vse mine. Zakaj hudiča sem odraščala ravno v tistem vmesnem obdobju, ko niso bile moderne kovinske zakovice in usnjene jakne in me je mama tlačila v hlačna krila in zakaj je to moderno sedaj, ko sem več kot očitno že prestara?

Tretjič. Če celo desetletje nisem imela opravka z zdravniki, mi sedaj vsak mesec odkrijejo nekaj novega. A da bom že pred zaokroženo letnico imela stroške zaradi zob, si pa res nisem mislila. Moji sicer lepi beli zobje bodo, zahvaljujoč dednosti, kmalu morda postali tako redki in dragoceni, da bom lahko živela samo še od zraka in spomina nanje.

Četrtič. Pred vrtcem, za katerega se mi (kako klišejsko) zdi, da sem ga obiskovala še včeraj, me otroci pozdravijo z `Dober dan, teta`.

Petič. Ne samo puh. Sestra mi je pred časom iz brade izpulila pravi monstrum od dlake in sedaj panično iščem njene potomce.

Šestič. Sedmič. Itd....

Milijon opozoril se mi prižiga v glavi.

V bistvu se zaradi tempa v službi, ki ga pač narekuje služba in tempa doma, ki si ga narekujem sama, sploh ne poznam. Moj fizični del bo pobegnil mimo mene v prihodnost, moji psihi v sedanjosti pa ne bo nič jasno. Pravzaprav se počutim, kot takrat, ko se zbudim pet minut pred nastavljenim alarmom. In verjetno nisem edina, ki je ob neprestanem strahu pred izgubo službe, v nenehnem pehanju za svojo priložnost, za svoj veliki met v življenju, mimogrede pozabila na svoja leta, predvsem pa na svojo ženskost.

Ko pogledam nazaj se mi zdi, da sploh še nisem živela in da sem venomer samo začenjala na novo.

Zato sem si za 8. marec zaželela predvsem to, da bi se znova odkrila. O šparanju za laser bom pa še premislila.