Natalija Jeseničnik V skupini sem že od samega začetka, saj sem tudi zaposlena na društvu, kjer projekt izvajamo. Že prvi trenutek, ko mi je kolegica pokazala knjižico Bontonček, sem bila nad njo navdušena in sem potem sodelovala pri njeni izdaji in pri načrtovanju projekta. Pomembno se nam je že od samega začetka zdelo to, da delavnice izvajajo ljudje z lastno izkušnjo hendikepa, saj se z osebnim stikom lahko podrejo marsikateri stereotipi in predsodki ter določen strah pred drugačnostjo, veliko pa lahko vplivamo na to, da izboljšamo odnos do hendikepiranih. Na delavnicah so na primer večkrat prisotne situacije, ko se otroci obračajo name, ko želijo izvedeti kaj o mojem soizvajalcu, ki je vidno hendikepiran. Takšne situacije so idealne za prebijanje te ovire, ki jo nekateri otroci že čutijo pri vzpostavljanju osebnega stika s hendikepiranimi. Na koncu delavnice se potem naše srečanje na šolskem hodniku običajno še nadaljuje, saj otroke še marsikaj zanima in ovir, da bi pristopili in