Alojzija Bukovec Zupanič Pri odraščanju moje hčerke sem v vseh starostnih obdobjih ugotavljala, da so njeni sošolci in prijatelji bili sprva izredno zadržani in v zadregi zaradi moje slepote. Po nekaj obiskih pa so ti zadržki minili in niso več spraševali hčerke: »Kdo pa tebi kuha? Kdo pa pri vas pospravlja?...« Ko so pojedli pico ali pa pecivo, ki sem ga spekla, so videli, da delam enake stvari kot njihove mame. Prav sproščenost pa je pri otrocih vrgla na dan kopico vprašanj in večkrat se je hči pritožila, da sem imela obisk jaz, čeprav so prišli k njej. Že takoj sem dojela, da so otroci zelo elastična bitja glede oblikovanja odnosov in življenjske filozofije, seveda, če jim stvari predstaviš na pravi način. Ker vsak dan tudi zunaj hodim z belo palico, velikokrat naletim na neprimerno komunikacijo ali pa na zadrego pri vzpostavljanju kontaktov. Na podlagi vseh teh izkušenj sem se pogosto spraševala, kako razbiti stereotipe o slepoti in prav delavnice »Bontonček« so dale odgovor na mo