Knjižno kazalo Branje je bilo vedno eden mojih najljubših konjičkov. Že v osnovni šoli ni bilo nič lepšega kot potopiti se v mojstrsko ustvarjen literarni svet in kakovostno knjigo sem po navadi le stežka odložil, preden sem se prebil do zadnje platnice. Ko pa me je resnični svet v to prisilil in sem pozneje veliko časa porabil za to, da sem našel mesto, kjer sem končal, sem si omislil knjižno kazalo. Poleg tega, da mi je prihranilo prenekatero minuto, sem tudi takoj vedel, kako dolgo se bom še grizel skozi knjigo in se veselil konca, če je bila duhamorna, ali pa sem imel nekoliko turoben občutek, saj sem vedel, da se bom moral kmalu posloviti od junakov, ki so mi prirasli k srcu. Kazalo je takrat označevalo moje čustveno stanje takoj, ko sem knjigo zagledal. Papirnate knjige danes vse hitreje zamenjujejo elektronske. Pri teh je takšno kazalo odveč, saj si strojček sam zapomni nazadnje prebrano stran. Kar nekoliko žalostno je, ko človek pogleda na nočno omarico in namesto knjige s ka