Fotografije albuma - Osebna asistenca je naša eksistenca
Eutropija
Nedvomno je pomenila pomembno prelomnico v mojem življenju odločitev, da kandidiram na volitvah 2007, in sicer nič manj kot za predsednico RS. Zakaj pa ne?
Napoved kandidature
Predstavljam drugačnost, ki se ji preprečuje vstop v politično, čeprav smo predmet političnega. In prav zato, ker nočemo biti zgolj objekt političnih igric, nemi gledalci in nemočne žrtve, stopam v to igro z velikimi koraki.
Nočem zmagati za vsako ceno, zato se mi ni potrebno pretvarjati. Vidim, da institucije ne služijo državljanom, ampak so obramba elite pred državljani, in čutim, da je oblast vse bolj arogantna, državljanke in državljani pa vse bolj vdani in apatični.
Morda že zvenim kot Drnovšek, zato je bolje, da končam in grem zbirat 3000 podpisov, pri čemer mi lahko pomagate.
Želim si to priložnost za kandidaturo,
da bom lahko skupaj z uglajenimi gospodi
enakopravno razpravljala o naši državi in skupni usodi.
Ta izkušnja me je tako močno zaznamovala, da sem kmalu po koncu kampanje, v kateri
Kolesarska majica
Kolo je bilo prva stvar, na katero sem pomislila, ko so me vprašali, kaj je tisto, kar sem v življenju rada počela.
Že kot otrok je bila moja največja zabava to, da sem se s sosedi podila s kolesom po ulici gor in dol in gor in dol. Ko so mi pa starši kot najstnici kupili prvo »resno« zeleno kolo na deset prestav, me je pa že zamikala cesta. Začeli so se moji prvi kratki podvigi po okoliških vaseh, hribih, na katere sem bila blazno ponosna.
Ko je prišel čas, da zapustim dom in se lotim študija, je tudi strast do kolesarjenja malo zamrla, vendar nikoli umrla. Vedela sem, da se bom kmalu spet usedla na kolo in začela znova nabirati kilometre. Ravno ko sem se odločala o nakupu novega kolesa, sem spoznala fanta (sedaj svaka), prav tako navdušenega kolesarja, ki mi je pomagal pri nakupu novega, tokrat rdečega kolesa in me ponovno navdušil za kolesarjenje.
To kolo sem odpeljala s sabo v Ljubljano in na novo začela s podvigi. Na začetku sem razmišljala, kje za vraga pa naj
Knjižno kazalo
Branje je bilo vedno eden mojih najljubših konjičkov. Že v osnovni šoli ni bilo nič lepšega kot potopiti se v mojstrsko ustvarjen literarni svet in kakovostno knjigo sem po navadi le stežka odložil, preden sem se prebil do zadnje platnice. Ko pa me je resnični svet v to prisilil in sem pozneje veliko časa porabil za to, da sem našel mesto, kjer sem končal, sem si omislil knjižno kazalo. Poleg tega, da mi je prihranilo prenekatero minuto, sem tudi takoj vedel, kako dolgo se bom še grizel skozi knjigo in se veselil konca, če je bila duhamorna, ali pa sem imel nekoliko turoben občutek, saj sem vedel, da se bom moral kmalu posloviti od junakov, ki so mi prirasli k srcu. Kazalo je takrat označevalo moje čustveno stanje takoj, ko sem knjigo zagledal.
Papirnate knjige danes vse hitreje zamenjujejo elektronske. Pri teh je takšno kazalo odveč, saj si strojček sam zapomni nazadnje prebrano stran. Kar nekoliko žalostno je, ko človek pogleda na nočno omarico in namesto knjige s ka
Fotokopija vabila za prevzem stanovanja
Stanovanje pomeni zame prelomnico v mojem življenju, s katero se mi je zgodila zasebnost in dostojanstvo, vse tisto, kar je za vsakogar samoumevno.
Večino življenja sem zaradi invalidnosti preživela v instituciji. A moja vizija življenja je bila vedno živeti izven institucije. Življenjske razmere, v katerih sem bivala, so me omejevale pri najosnovnejših življenjskih funkcijah. V instituciji smo ljudje razčlovečeni, saj nam je odvzeta vsakršna zasebnost in dostojanstvo. Človek kot posameznik ima v instituciji tudi pri najosnovnejših stvareh zelo malo vpliva na svoje življenje. Z bivanjem v instituciji je zapečatena človeška prihodnost, kar zame osebno pomeni vegetiranje in osebnostno smrt, tam ni perspektivnega življenja. Zagotavljanje enakih možnosti, ki naj bi vključevalo in upoštevalo ustavne pravice posameznikov, je namreč ustavna kategorija, ki je še tako prefinjeno zastavljen sistem ter human odnos v institucijah (sicer to ni) ne more nado
Fotokopija vabila za prevzem stanovanja